Hmelj: Slovensko zeleno zlato

V pridelavi hmelja je država na sončni strani Alp v svetovnem merilu pomemben igralec, ki uživa spoštovanje sogovornikov, ki na tem področju kaj veljajo.

Eden izmed tistih, ki skrbijo za tovrsten sloves, je tudi Alojz Rojnik, ki je med največjimi pridelovalci hmelja v Sloveniji. Ob prvem srečanju z njim človek dobi vtis, da pred njim stoji živa verzija literarnega junaka Martina Krpana. Pa ne zato, ker bi bil gospod Alojz nečloveško močan ali pa še manj, ker bi prek meja tovoril kaj prepovedanega. Ne. Sogovornika navduši z izjemno pronicljivostjo, samozavestjo in s prepričanostjo, da trdo delo v kombinaciji z znanjem, pogumom in pravo mero poslovne žilice lahko dela čudeže.

Kdor ne pozna ozadja te dejavnosti, je vsekakor presenečen, ko si ogleduje objekte na veliki kmetiji sredi Savinjske doline, kjer kraljuje mogočni stroj za obiranje in sušenje hmelja. Gre za pravcato industrijo v malem, kjer si z veseljem podajajo kljuko tudi številni obiskovalci, ki v okviru vodenih izletov iz prve roke spoznavajo ozadje gospodarske panoge, ki ima v Sloveniji dolgoletno tradicijo. Na posestvu, ki ga vodi Alojz Rojnik, je ta tradicija dolga več kot 120 let: »Sam sodim v četrto generacijo hmeljarjev, moj sin, ki je pred kratkim odprl tudi svojo malo pivovarno, je že peta. V vseh teh letih je naša dejavnost doživela velik napredek. Najprej smo uporabljali lesene kole, zdaj pa pri gojenju sadik hmelja že nekaj časa uporabljamo moderne žičnice. Hmelj je pomembno zaznamoval življenje v naši družini, toda v preteklosti nikoli ni bil edina dejavnost na naši kmetiji. Še pred osmimi, desetimi leti smo se pri nas tako še vedno ukvarjali tudi z živinorejo. To dejavnost smo sčasoma opustili, saj se dela med seboj tako prekrivajo, da preprosto ni bilo mogoče več opravljati obeh dejavnosti.«

Prelomno leto 1972

Za največjo revolucijo pri pridelavi hmelja v Savinjski dolini so poskrbeli obiralni stroji. Alojz se spominja, da je bilo še v njegovem otroštvu to delo bistveno drugačno: »Do leta 1972 smo pri nas hmelj obirali še ročno. Takrat je to delo pri nas opravljalo 50, včasih celo 55 obiralcev. Ti ljudje so v tistem času prebivali na naši kmetiji. Vse skupaj je trajalo precej več časa kot dandanes. 14 dni, včasih celo tri tedne. Obiralni stroji so vse skupaj močno poenostavili. Danes lahko letino pospravi samo 10 odstotkov delavcev, kolikor jih je bilo za enako delo potrebnih pred nekaj desetletji.«

Laik lahko ob obiranju hmelja pomisli na vzporednice s trgatvijo grozdja, vendar naš sogovornik pravi, da obiranje hmelja ni tako veselo oziroma družabno opravilo, kot to velja za jesenska opravila v vinogradih: »Pravih vzporednic res ni. Proces od obiranja do prevoza v sušilnico in do samega sušenja mora potekati hitro, nemoteno. Časa za neko veselje pravzaprav ni, čeprav imajo, če je letina dobra, v tistem času vsi pridelovalci nasmeh na ustnicah.«

Kljub dolgoletni tradiciji in izkušnjam pa eden izmed največjih hmeljarjev pri nas skromno pravi, da se še vedno vsak dan nauči kaj novega: »Včasih lahko spomladi pri rezanju hmelja nehote narediš veliko škodo. Zelo pomemben je pravi trenutek. Pogosto lahko že nekaj dni pomeni pomembno prelomnico. Ogromno je odvisno od vremena. Če daš prednost nižjim rastlinam, pa so v nadaljevanju temperature nižje, si naredil napako. V nasprotnem primeru pa lahko hmelj prehitro zraste in pridelka je spet manj.

Pozeba pri pridelovanju hmelja ne pomeni velike nevarnosti, saj bolj kot ne le upočasni rast. Vse skupaj pa najbolj vpliva na koncu na samo logistiko oziroma na čas obiranja. Sicer pa lahko uspeh posamezne letine bolj natančno ocenimo šele konec julija oziroma avgusta. Obstaja tudi izrek, ki ga še vedno radi uporabljajo starejši pridelovalci: Avgust hmelj da ali ga pa vzame! Tovrstne napovedi so vedno precej nehvaležne. Največja nevarnost za pridelovalce hmelja je toča. Letos na našem območju kaže kar dobro, saj nam je narava za zdaj prizanašala.«

Mali pivovarji iščejo posebne arome

Na kmetiji Alojza Rojnika gojijo različne sorte hmelja, saj tako optimalno izkoristijo tudi svoje predelovalne zmogljivosti: »Delo je tako optimalno organizirano, saj določene sorte dozorijo prej kot druge. Tako imamo v naših nasadih nekaj zgodnjih, nekaj srednjih in nekaj poznih sort. V zadnjih letih pa se vse bolj posvečamo sadnim sortam, ki so trenutno v svetu zelo priljubljene. Na naši kmetiji smo se malce lotili promocije, s pomočjo katere smo si odprli vrata tudi v ZDA. Zdaj imamo že tudi nekaj rednih kupcev z druge strani Atlantika. Gre predvsem za male pivovarje, ki pri pridelavi piva iščejo specifične okuse in arome hmelja. Bodisi po limoni bodisi po določeni vrsti sadja.«

Zanimivo je, da se je pot na nov trg odprla povsem naključno: »Na sejmu, kjer se srečujemo hmeljarji in pivovarji v Münchnu, sva po naključju navezala stike s poslovnežem iz Amerike. Že čez dva meseca se je oglasil pri nas. Videl je, da smo resni in da se s to dejavnostjo ukvarjamo že vrsto let. Zato nam je svetoval, da se v osrednjem delu ZDA predstavimo majhnim pivovarjem. To smo tudi storili in nekaj tednov predstavljali svoje sorte hmelja. Ampak za sodelovanje je bilo potrebnega nekaj časa. Američani si namreč želijo novega poslovnega partnerja najprej spoznati, preden mu začnejo zaupati. Kakovost slovenskega hmelja je sicer v svetu zelo priznana. Enako velja za naš, evropski način pridelave.

V Ameriki je zgodba namreč povsem drugačna. Tam največji pridelovalci pridelujejo hmelj na površinah, ki so večje od 500 hektarjev. Pridelane količine so neprimerno večje, vendar tam pridelek razvrščajo z bagerji, viličarji in drugimi velikimi stroji. Hmelja ne sušijo v pečeh, temveč s posebnimi ventilatorji in plinskimi gorilniki. Hmelj se potem pri sušenju navzame različnih plinov. Predvsem mali pivovarji pa znajo ceniti kakovost. Tem je najbolj pomembno, da pride vsa aroma hmelja v pivu do izraza. Mislim, da imamo v Sloveniji zelo dobro izhodišče tudi za prihodnost, saj imamo na voljo odlične pogoje in znanje – tukaj imam v mislih inštitut, ki skrbi za te zadeve.«

Prodaja na trgu lahko spominja na loterijo

Medtem ko hmeljar iz Spodnjega Grušovlja pomaga širiti sloves slovenskega hmelja tudi na drugi strani Atlantika, pa profesor dr. Martin Pavlovič pooseblja znanje, ki ga je omenjal naš prvi sogovornik. Sorte, ki rastejo pri nas, značilnosti območij, ki so najbolj primerna za rast hmelja, ekonomija, povezana s to panogo ...

Tako rekoč ni podatka, ki ga član predsedstva Mednarodne hmeljarske zveze ne bi imel v malem prstu: »V ZDA, predvsem na SZ v zveznih državah Washington, Oregon in Idaho pridelajo približno tretjino svetovnega pridelka hmelja, drugo tretjino pridelajo nemški hmeljarji, predvsem na Bavarskem, preostala tretjina svetovne proizvodnje pa je razdeljena med Češko, Kitajsko ter Poljsko in Slovenijo. Osnoven dejavnik pri pridelovanju hmelja je dolžina dneva. Hmelj najbolje uspeva približno med 35. in 55. vzporednikom severne in tudi južne geografske širine. Na južni polobli, v Avstraliji, na Novi Zelandiji in Južnoafriški republiki pridelajo približno pet odstotkov svetovne proizvodnje.«

Kako s hmeljem zaslužiti največ

Hmelj sicer spada med poljščine, ki pridelovalcem zagotavljajo višjo dodano vrednost. Toda pri tem seveda ne moremo mimo določenih značilnosti, ki vplivajo na uspešno gospodarjenje s hmeljem: »V Sloveniji se s to dejavnostjo ukvarja 111 hmeljarjev, večinoma v Savinjski dolini, največji pridelovalec pri nas, Jože Čas, pa je na Koroškem. V povprečju slovenski hmeljar obdeluje 14 hektarjev površin. Pri tej dejavnosti moramo upoštevati visoke vstopne stroške. Investicije tako v nasade kot v potrebno mehanizacijo (obiralni stroji, sušilnica ...) so na začetku zelo visoke. Govorimo o približno 50 tisoč evrih na hektar.

Sama donosnost pridelave pa je vezana na kakovost pridelka in na ceno. V največji meri so slovenski pridelovalci hmelja tako kot njihovi tekmeci v drugih državah odvisni od ponudbe in povpraševanja na globalnem trgu. Že od 60. let prejšnjega stoletja hmelj prodajajo na dva načina. Del pridelka, v optimalnem primeru tri četrine, prodajajo s pomočjo večletnih pogodb s trgovci, kar je malce manj dobičkonosno, vendar prinaša stabilen prihodek, del pa neposredno na trgu. V letih 2007 in 2008 je bilo s tovrstnim špekuliranjem tako mogoče zaslužiti tudi petkrat več denarja kot z dolgoročnimi pogodbami. Nato pa je sledil upad povpraševanja, in kdor ni imel sklenjenih dolgoročnih pogodb, skoraj ni mogel prodati svojih zalog. Hmelj pa po letu ali dveh skladiščenja izgubi vso svojo tržno vrednost.«

Slovenski pridelovalci hmelja največ pridelka prodajo v države Evropske unije. Gre za Nemčijo, Belgijo, Anglijo, tudi Avstrijo. Predvsem nemški trgovci, kamor Slovenija izvozi največ hmelja, pa po svojih kanalih nato slovenski hmelj prodajajo naprej. Tudi v Azijo in v ZDA. Tako lahko tudi v receptu japonskih piv najdemo omembo savinjskega goldinga oziroma styrian hops, kot se glasi z geografsko označbo zaščiteno ime najbolj znane slovenske sorte.

Gregor Grešak, oskrbnik fontane piva

Slovenija pa od leta 2016 ne slovi le po izjemno kakovostnem hmelju, temveč tudi po prvi pivski fontani, ki ni namenjena popivanju, temveč širjenju kulture pitja piva oziroma kot pravi njen oskrbnik Gregor Grešak: »Fontano poleti v povprečju obišče približno 10.000 ljudi na mesec. Obiskovalcev je več ob koncu tedna. V lepem vremenu jih je seveda več. Med obiskovalci iz tujine je največ Italijanov, Špancev, Francozev, Belgijcev. Veliko je tudi turistov iz Brazilije.«

Besedilo: Boštjan Belčič
Fotografije: Igor Zaplatil, shutterstock