Sprejela sem povabilo, da po letu dni pridem na dvotedenski dopust v Evropo, in si tako organizirala počitnice v Sloveniji. Veselila sem se tega obiska in prav to noč pred potovanjem sem doživela še ene sanje, še en preblisk, še ene priprave na tisto, kar se je 'moralo zgoditi'.
V sanjah sem slišala jasen glas: zdaj je čas, da greš naprej, bodi pripravljena in odprta.' Čutila sem moč in pomen tega sporočila, si zapisala sanje, a potem sem skoraj tako hitro pozabila nanje, kot je zahtevalo od mene stanje priprav na potovanje. In potem se je zgodilo. Še danes vidim upočasnjeni film pred seboj in sebe v prvi osebi, kako korakam po dolgem hodniku na letališču v Hongkongu.
Skupaj z več sto potniki stopamo skozi vrata, ki se vrtijo, ko se tik ob meni pojavi ženska z aktovko v rokah. Pogleda me in vpraša: “Potujete v Pariz?”, “Da,” ji odgovorim, “ali vi tudi?” Pokima mi in v trenutku razumem, da išče smer za Pariz. “Poznam pot,” ji povem in sledi mi po dolgih hodnikih vse do dela letališča, kjer se naš polet povezuje v Pariz. Zakorakava v prostor in se spogledava. Spoznava, da imava pred seboj 9 ur čakanja, kajti naš polet zamuja. Nasmehnem se ji in ona meni. Kot da je vse nekoč nekje že bilo dogovorjeno.
Znana mi je na neki čudni način. Steče pogovor in povem ji, kaj delam na Novi Zelandiji. Ona pa mi razloži, da je producentka in predsednica novozelandske filmske asociacije in da nese film (pravi težki film na traku, ne lahke digitalne verzije) v Cannes na filmski festival. Da je ta film, čigar producentka je, v tekmovalnem krogu. Še danes ne vem in tudi pozneje, ko sva se pogovarjali o tem, si nisva mogli razvozlati, kaj se je ta dan zgodilo s časom.
A devet ur (po tem ko smo že leteli 12 ur iz Aucklanda) je minilo kot pol ure. Izpovedala sem ji vse o s svoji 'ljubezni' do filma, narave, scenaristike, snemanja, dela na filmskem setu. Smeje mi je povedala, da deliva isto 'ljubezen do filma'. Ko sva se odpravljali na letalo, mi je dejala: “Tu je moja kartica. Vzemi to kot najdaljši intervju, kajti želim, da delaš zame, in ko se vrneš, me takoj pokliči.” In tako sem v devetih urah napredovala na delovno pozicijo v filmski industriji, mesto, za katero bi sicer morala delati več let. Moj zemeljski ego pa je dobil veliko lekcijo o življenju, ciljih, usodi in hvaležnosti.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču