Usklajeni dvojec, Klemen Ptičak, ki v Hood Burgerju skrbi za odnose z zaposlenimi in organizacijo, ter Til Pleterski, ki je zadolžen za marketing in dizajn, ostaja zvest svojemu konceptu, ki je po Tilovem pripovedovanju še vedno 'street food', a na visoki ravni. To pomeni, da sta kulturo ulične prehrane dvignila na raven restavracije, kjer ješ zelo kvalitetno za dostopno ceno.
Story: Ste želeli postati ekonomist?
Ko končaš srednjo šolo, ne veš, kaj bi počel. V moji družini je bila ekonomija nekaj najprimernejšega. Nisem bil dober v kemiji, tudi kot zdravnik se nisem videl, za pravo moraš biti precej discipliniran ... Tako sem se odločil za ekonomijo. Študij sem nadaljeval v Španiji, kamor sem šel na izmenjavo, in tam ostal pet let. Diplomo pa sem končal v Buenos Airesu v Argentini.
Story: Vas je študij v tujini potisnil v to?
Seveda, saj si daleč od doma in prepuščen sebi. Načeloma sem imel namen ostati v Španiji, a sem po očetovi smrti začutil, da bi mogoče bilo dobro, da pridem nazaj in sem bližje družini. To je bilo tudi obdobje najgloblje gospodarske krize. S Klemnom sva že začela portal za spletne rezervacije apartmajev. Toda, želje so eno, drugo pa realnost. Vse prihranke sva vložila v razvoj tega programa in izkazalo se je, da se na lastnih napakah največ naučiš.
Story: Kako sta se pobrala?
V obeh je bila želja, da nekaj ustvariva. Dolgo je bil moj moto ta, da je treba kreirati, ustvarjati. Videla sva, da ta spletni portal ne bo zaživel tako, kot sva si želela, sva pa se ves čas med delom pri njem pogovarjala o hrani, saj oba rada dobro jeva. Ugotovila sva, da v Sloveniji ni mogoče dobiti pravega burgerja. Vedno, ko sva imela pavzo, sva si kaj skuhala, pravzaprav je to bil najlepši trenutek dneva, in ugotovila sva, da nama to leži. Na koncu ugotoviš, da moraš delati tisto, kar ti je všeč. Šest mesecev sva razvijala svoj recept, preizkušala.
Story: Tudi bombete?
Seveda, bombeta je v burgerju skoraj tako pomembna kot meso; midva sva razvila svojo, saj se za v burger izjemno prileže krompirjeva. Različic je seveda več. Odločila sva se za ameriški stil burgerjev, od koder slednji tudi prihajajo. Tokrat se nisva hotela zaleteti in sva naredila test. Poklicala sva prijatelje in družino, da preizkusijo, želela pa sva še bolj objektiven pogled in avgusta 2012 sva pred Sax Pubom postavila 'štant'. Vsi so bili navdušeni. V dveh tednih je glas šel od ust do ust in od začetnih 50 burgerjev sva prišla do 200 prodanih burgerjev na dan.
Story: Kaj je bil vajin naslednji korak?
Tam sva dobila potrditev za naslednji korak in začela sva iskati možnosti. Gospa Nevenka Roš, vodja centra Interspar Vič, naju je povabila na razgovor, prepoznala potencial in nama dala možnost, da pred centrom postaviva črno prikolico. Tako da je za ta naslednji korak zaslužna tudi ona. Prikolico sva nadgradila v ladijski kontejner, vmes sva odprla še en Hood Burger v Šiški, ki pa smo ga pozneje zaprli zaradi težav z lastnikom zemljišča. Letos spomladi smo v BTC-ju odprli še en Hood Burger in zdaj še v centru Ljubljane na Nazorjevi, 50 metrov od Prešernovega trga.
Story: Ste želeli osvojiti tudi center?
Naši sledilci so nama dali vedeti, da v centru pogrešajo dober burger. Sicer so govorili, da Nazorjeva ni ravno najbolj frekventna. Izhajala sva iz sebe, v smislu, da bi nekaj dobrega šla tudi kam iskat. Verjamem, da naši gostje cenijo naše jedi, ker so vrhunske in imajo dobro ceno. Imamo tudi svoj krompir, saj na neki kmetiji pridelujejo prav določeno sorto samo za nas. Olupimo ga, narežemo, pustimo, da stoji v vodi, ki iz njega potegne škrob, in tako ostane hrustljav, pečemo pa ga v arašidovem olju, ki je najkakovostnejše za te stvari.
Story: Sta vse temeljito preštudirala?
Začetek je najtežji, vendar ne toliko kot pozneje, ko imaš vedno več odgovornosti. Na koncu ugotoviš, da je začetek najlažji.
Story: Menite, da si napak ne smemo privoščiti?
Lahko, iz napak se učimo.
Story: In z burgerji nista 'falila'?
V času Jugoslavije sta bila prisotna žar in pleskavica. Kar se burgerjev tiče, smo jih spoznali prek velikih korporacij, pri katerih gre za povsem drugačen koncept in drugačno raven prehranjevanja. Ko sva začela razvijati recept, sva šla do mesarja in rekla, da bova naredila burger iz 100-odstotne govedine, iz različnih delov. Ta nas je opozoril, da morava dodati še nekaj svinjine, da burger ne bi razpadel. To seveda ni res! Na zahodu je burger že od nekdaj narejen samo iz govedine.
Story: Se je vajino razmišljanje obneslo?
Hood Burger je danes že sinonim za kakovost, sicer pa menim, da je še vedno najboljša reklama od ust do ust. V tem poslu verjetno še bolj. Prehranjevanje je družaben dogodek. Danes, ko smo v službah napeti, je dobro, da čas za malico dobro izkoristiš.
Story: Kako sta prišla do imena Hood Burger?
Ko sva že imela recept, sva se vsakič, ko sva ugriznila, pogledala in rekla: "Res je hud!"
Story: Od česa ne odstopata pri burgerjih?
Koncept je 'street food' na visoki ravni, kar pomeni, da se vse skupaj dogaja na družabni ravni, ješ pa zelo kvalitetno za dostopno ceno. Vse sestavine so lokalne. Pašna govedina iz Primorske in Notranjske, 'živa' zelenjava, ki pride še v zemlji, paradižnik je od Lušta, sami delamo svoj krompir, predvsem pa od sebe ne dava nič, česar ne bi sama jedla. Danes me sprašujejo, ali še vedno lahko jem najine burgerje. Seveda jih lahko. Osnova Hood burgerjev je ta, da so iz res kvalitetnih sestavin, in to telo začuti.
Story: Človek se vseeno vpraša, kaj takšnega je v burgerju, da si ga zaželiš za obrok?
Vse, priprava, okusi, sestavine, na koncu je to že umetnost. Rezultat mora biti edinstvena kulinarična izkušnja. Ko sva začela, sva bila prva, ki sva ponujala srednje pečeno mleto govedino. Ljudem smo priporočali, da jim naredimo manj pečen burger, seveda pa smo upoštevali želje strank, ker gre za stvar okusa. Pri nas je oče zelo dobro kuhal. Ko sem bil star pet let, mi je dal napol krvav steak, s čimer sem 'gor rasel'.
Story: Kakšne načrte imata za naprej?
Meja je nebo, treba pa je iti po korakih. Imava vizijo, da bi Hood Burger kot slovenski brend bil prisoten tudi v drugih državah.
Story: Delata tudi za pripadnost ljudi, ki delajo za vaju?
Želimo, da se počutijo kot del te zgodbe, pa tudi nova znanja prenašava na njih. Včlanjena sva v podjetniški klub, saj je konstantno izobraževanje osnova za svetlo prihodnost. Če so spremembe edina konstanta v tem vesolju, se je treba konstantno spreminjati, če hočeš obstati. Če ostaneš na eni točki, te povozi čas.
Napisala Suzana Golubov
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
