Erazem B. Pintar (Kolumna): Hrčkova vnebovzetja

Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
30. 8. 2018

Rad se malo norčujem iz ljudi, ki ničesar ne vržejo stran.

Ne zahrbtno, tako direktno, v obraz. Ne žaljivo, hudomušno, šaljivo, pa vendar. Imel sem kolega, ki se ni mogel posloviti od nobene stvari v življenju. Od ljudi brez težav, navezanost na stvari pa ga je ubijala. Vedno, ko je nastopil čas, da se poslovi od starega avtomobila, je kupil novega, za starega pa postavil še eno leseno garažo. V svojih šestdesetih je tako imel domači muzej propadajočih avtomobilov. Tudi vseh drugih stvari, samo avtomobile je res težko skladiščiti, saj veste.

Seznam mojih prijateljev in znancev, ki ne zavržejo ničesar, je precej dolg, vendar šele, odkar živim družinsko življenje, opažam, da vsaj z eno nogo tudi jaz stojim na njem. Tega sam niti ne bi opazil, pa me je Teja začela zbadati, da kot hrček spravljam na desetine stvari. Čudaške lastnosti nas samih seveda veliko lažje opazijo ljudje, s katerimi živimo, kot mi sami. Meni se zdijo vse moje lastnosti povsem logične, normalne, racionalne in v vseh ozirih na mestu. Kakopak!

Danes smo doma imeli pospravljalni dan. Na najbolj primeren dan! Popolno vnebovzetje, ko bodo naše stvari skurili v eni od uničevalnic smeti. "Hvala kulcu, da smo lahko vsi doma," je že pri zajtrku pripomnil še ne petletni Bor. Za frazo sem seveda odgovoren. Njegov brat je v vrtcu pobral "hvala bogu", pa sem ga povprašal, ali verjame v boga, da se mu zahvaljuje? Rekel je, da misli, da ne, samo da se pač tako reče, sicer pa naj povem kaj bolj primernega. "Hvala kurcu," mi je takoj ušlo. Po Tejinem takojšnjem prihodu iz kuhinje sem zadevo sicer poskušal popraviti v hvala sreči, hvala naravi in hvala vesolju, samo ni več šlo. Hvala kurcu se je takoj prijelo. No, pozneje sem dosegel polomljen kompromis, da tega v javnosti ne uporabljamo, vendar je Bor ugotovil, da je bil dogovor sklenjen za "hvala kurcu", ne pa tudi "hvala kulcu", kar uporablja on. Ker kurcu pač še ne zna izgovoriti, rit mala!

No, kje sem ostal, aja, na zajtrku sem potem pojasnil, da je danes "hvala bogu" celo na mestu ali pa vsaj "hvala božjim koncesionarjem", saj so najbrž prav oni zaslužni za dela prost dan ... Tu nekje sem ju potem izgubil. Hvala kulcu, je še enkrat rekel Bor.

Če se vrnem k metanju proč oziroma temu, zakaj sem le delno hrček? Zato, ker so stvari, ki jih z lahkoto vržem proč, oziroma niti ne razmišljam, in so tudi tiste, ki jih rad spravljam. V prvo grupo spadajo vse mogoče cote, vključno s pokrivali, rokavicami in čevlji vseh vrst. V drugo skupino spadajo tehnične stvari. Ljudje, ki imamo svoje hobi delavnice in psihološko motnjo v obliki fiksne ideje, da na svetu ne obstaja stvar, ki je ne bi znali narediti ali popraviti, pač vse spravljamo. Staro orodje, naprave, dele in materiale.

Vendar, kar je preveč, je preveč, danes bodo stvari, za katere je najmanj verjetno, da mi bodo prišle še prav, doživele vnebovzetje. Vem, da bom najbrž že naslednji teden nekaj od tega potreboval, vendar je nekje treba narediti črto. In ne samo to! Vse prihodnje vnebovzetne praznike, ki jih bom še doživel, razglašam za dneve vnebovzetja moje stare šare. Od danes naprej na ta praznik delam čistke in se poslavljam od šare. Okej, dela šare. Kulc jo gleda!