Igor Bavčar, ki bo v zgodovini ostal zapisan kot eden od glavnih zaslužnih za osamosvojitev Slovenije, je v življenju prepotoval mnogo različnih postaj. Iz politike je odšel na prestižno menedžersko mesto, po številnih tveganih in tudi spornih poslih pa je moral za zapahe.
Širši javnosti je Igor Bavčar postal znan leta 1988, ko je po aretaciji Janeza Janše in soobtoženih ustanovil Odbor za varstvo človekovih pravic. Odbor, ki mu je Bavčar tudi predsedoval, si je prizadeval za izpustitev Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča in Francija Zavrla. K temu je uspel pritegniti tudi ljudske množice.
Bavčar je postal ena od osrednjih osebnosti slovenske osamosvojitve. Po zmagi Demosa na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je postal minister za notranje zadeve v vladi Lojzeta Peterleta, ob razglasitvi samostojnosti Slovenije pa je načeloval štabu oboroženih sil, ki so se uspešno postavile po robu jugoslovanski armadi.
Za zasluge pri delu v najvišjem poveljniškem telesu RS, ki je med osamosvojitveno vojno koordiniralo vse vojne operacije teritorialne obrambe, slovenske milice in civilne obrambe, je prejel spominski znak Republiška koordinacija 1991. Za osamosvojitvene zasluge je leta 1992 prejel tudi najvišje državno odlikovanje, zlati častni znak svobode, a ga je leto kasneje protestno vrnil.
V obdobju osamosvajanja pa je Bavčar odigral tudi manj svetlo vlogo. Leta 1992 je bil namreč eden od ključnih ljudi pri sprejetju odločitve, da se iz registra stalnih prebivalcev Slovenije izbriše več kot 25.000 ljudi, ki so jih nato prestavili v seznam tujcev. Kasneje je izbris obžaloval, a obenem opozoril, da sta se s spornimi rešitvami strinjala tudi tedanja vlada in parlament.
V letih od 1992 do 1997 je bil Bavčar poslanec v DZ v vrstah LDS, v obdobju od leta 1997 do 2000, ko se je Slovenija približevala Evropski uniji, pa je zasedal položaj ministra za evropske zadeve. Konec leta 2000 je bil v vladi Janeza Drnovška znova imenovan za ministra brez resorja, pristojnega za evropske zadeve.
Leto kasneje pa je precej presenetljivo odstopil z ministrskega položaja. Odločil se je za odhod v gospodarstvo in s 1. junijem 2002 je prevzel mesto predsednika uprave koncerna Istrabenz. Družbo, ki je bila takrat znana predvsem po trgovanju z naftnimi derivati, je korenito preoblikoval in odmaknil od osnovne dejavnosti, tako da je Istrabenz postal živilsko-energetsko-hotelirski holding.
Med odmevnejšimi potezami je bila "poroka" prehrambenih podjetij Droga in Kolinska prek Istrabenza. Leta 2010, nedolgo po tem poslu, je Drogo Kolinsko, nekdaj ponos slovenske prehrambne industrije, prodal hrvaški Atlantic Grupi, kar je naletelo na številne kritike.
Bavčar je dvignil prah tudi z odločitvijo, da bo Istrabenz investiral popolno prenovo portoroške "sramote", razpadajočega hotela Palace. Najbolj pa je odmevala poteza, ki naj bi jo Bavčar zasnoval s takratnim premierjem Janezom Janšo in predsednikom uprave Pivovarne Laško Boškom Šrotom na srečanju pri Janši avgusta 2005. Takrat naj bi se dogovorili za sporno prodajo državnega deleža v Mercatorju Istrabenzu in Pivovarni Laško v zameno za vpliv države v časniku Delo. Prodaja se je nato tudi zgodila. Janša je sicer zanikal vpletenost sebe ali vlade v ta posel.
Računsko sodišče je pri poslu ugotovilo vrsto nepravilnosti, pod drobnogled so ga vzeli tudi tožilci za pregon organiziranega kriminala, ki so zahtevali preiskavo, vendar pa primer nikoli ni prišel na sodišče.
Leta 2007 se je Bavčar pridružil številnim managerjem, ki so se odločili za prevzem družb, ki so jih vodili. Kupil je podjetje FB Investicije, ki je bilo posredno prek Maksime Holdinga največji lastnik Istrabenza, leta 2008 pa je razkril, da prek FB Investicij nadzoruje četrtino v Istrabenzu.
V letu 2007 je prodal polovico deleža Mercatorja in nameraval prevzeti tudi naftno družbo Petrol, kar pa mu ni uspelo. Te in druge finančno zahtevne poteze pa so Istrabenz finančno izčrpavale. Družba, obremenjena z visokimi krediti - po nekaterih podatkih naj bi jih bilo za milijardo evrov - je vse bolj tonila, nadzorni svet, ki je oktobra 2006 Bavčarju podaljšal mandat do junija 2013, je začel dvigovati obrvi.
V začetku leta 2010 je Istrabenz končal v prisilni poravnavi; več kot 40 upnikov je prijavilo za več kot 400 milijonov evrov terjatev. Bavčar je bil kmalu zatem, 30. marca 2010, prisiljen odstopiti s položaja predsednika uprave Istrabenza, nekaj mesecev kasneje pa se je iz družbe dokončno poslovil.
Zaradi spornih poslov z delnicami Istrabenza v letu 2007 pa se je znašel pod lupo kriminalistov. Maksima Holding v Bavčarjevi lasti je namreč takrat od Pivovarne Laško prek verige družb na nezakonit način kupila več kot sedemodstotni delež Istrabenza. Septembra 2009 sta bila s Šrotom v tej zadevi pridržana.
Julija 2010 je bila zoper njiju vložena obtožnica, ki je bila kasneje razdeljena na dva dela. Prvi del se je nanašal na preprodajo delnic Istrabenza, drugi pa na obtožbe o oškodovanju Pivovarne Laško pri menedžerskem prevzemu.
V zadevi Istrabenz sta bila julija 2014 oba spoznana za kriva. Bavčar je dobil sedem let zaporne kazni, Šrot pa pet let in 10 mesecev. Medtem ko je pivovarski baron oktobra 2013 odšel na služenje zaporne kazni, je Bavčar sodišče zaprosil za odlog prestajanja kazni. Trdil je, da tega ni zmožen zaradi zdravstvenih težav, a je sodišče prošnjo zavrnilo na podlagi mnenja izvedenske komisije medicinske fakultete. Bavčar se je pritožil, a je na koncu višje sodišče pritožbo zavrnilo.
Bavčar takrat v zapor ni odšel, vrhovno sodišče pa je poleti 2015 ugodilo njegovi pritožbi in sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo v ponovno sojenje. Vrhovni sodniki pa niso ugodili Šrotu, ki je ostal v zaporu. Okrožno sodišče je nato Bavčarja avgusta lani obsodilo zaradi pranja denarja pri preprodaji delnic Istrabenza, a ga oprostilo obtožb o napeljevanju k zlorabi položaja. Obsojen je bil na pet let zaporne kazni.
Zadeva Istrabenz bi sicer zastarala 16. junija letos, višje sodišče pa jo je malo pred tem potrdilo in sodba je postala pravnomočna. Bavčar je tokrat skušal odhod v zapor prestaviti zaradi dela, vendar mu sodišče ni ugodilo.
Bavčar se je rodil 28. novembra 1955 v Postojni. Poklicno pot je začel kot miličnik, kasneje pa je z odliko diplomiral na Fakulteti za družbene vede in za diplomo prejel nagrado Prešernovega sklada.
V začetku 80. let je aktivno deloval v publicistiki. Bil je urednik Tribune, Časopisa za kritiko znanosti in založbe KRT. Med drugim je skupaj z Janezom Janšo uredil knjigo Dnevnik in spomini Staneta Kavčiča. Leta 1986 je postal direktor računalniškega podjetja Ada Graf, ki ga je uspešno vodil do leta 1988, ko je ustanovil Odbor za varstvo človekovih pravic.
Bavčar je poročen in oče odrasle hčerke, ki je bila kot priča vabljena tudi na eno od obravnav zaradi denarja, ki ga je pred leti nakazal na njen bančni račun.
Za STA Nadja Podobnik