Urednika pesniške zbirke Pesem sem, Razumljive pesmi za nerazumljive čase (Beletrina), Aleš Šteger, slovenski pesnik, in Igor Saksida, visokošolski učitelj književnosti, sta pesmi razdelila v tri razdelke: o ljubezni, o raznovrstnih podobah sveta ter o uporu in ustvarjanju.
Saj kot pravita, te teme povzemajo bistveno – to, kar nas dela človeške.
V tako knjigo bi se dalo nabrati na tisoče pesmi, vidva pa sta jih izbrala okoli 100! Sto pesmi iz slovenske in tuje zakladnice poezije, nastale v zadnjih 50 letih. Pa kakšnem ključu sta jih izbirala?
Antologija je nastajala, se spreminjala, usihala in rasla več kot desetletje. Sprva sva razmišljala o izboru, ki bi predstavil najpomembnejše pesmi iz zakladnice svetovne poezije, nastale v sodobnem času. A sva kaj kmalu ugotovila, da tak pristop ne bo najbolj posrečen – kakovostne poezije in pomembnih avtoric in avtorjev je preprosto preveč. Bralec bi se zgrozil med stotinami stranmi, poezija bi se spremenila v leksikon in knjiga bi se prašila, neprebrana in nedoživeta, na knjižni polici. Zato sva se vprašala, katere pesniške govorice so se dotaknile naju in zakaj prav te – in te pesmi sva, včasih tudi ob rahli otožnosti nad tistimi, ki niso prišle v finale, uvrstila v knjigi Pesem sem. Hkrati sva razmišljala, kako razumljivo in zanimivo bo njihovo sporočilo za sodobnega bralca – zato tak podnaslov: Razumljive pesmi za nerazumljive čase.
Vsem tistim, ki imajo v rokah pesniško zbirko, svetujete, naj odložijo telefon, odklopijo računalnik … »Veš, kje je tipka, ki ga pošlje spat?«
Čas, v katerem živimo, je čas razpršenosti naše pozornosti na vse strani. Prenosnik, računalnik, maili, SMS, družbena omrežja, medijska besedila … Vse nas skorajda ves čas zaposluje. Poezija zahteva zbranost, zatopljenost v besedilo in temeljit razmislek o njegovem sporočilu. Zahteva, da zavestno ugasnemo reflektorje vseh mogočih resničnostnih šovov in se odločimo, da si bomo vzeli čas zase, se približali tkanini verzov (Pesem sem – k meni) in sami sebe »odeli« z njo (Pesem sem – jaz).
Kar nemalo smo bila začudena, ko sem ob kakšni pesmi prebrala še verz iz kakšne glasbene uspešnice. Na primer pri pesmi Vinka Mӧderndorferja Kaj narediš, kadar se ne moreš odločiti (»Kadar se ne moreš odločiti,/vržeš kamen v zrak/in šteješ,/kdaj pade na tlak.«) stojijo verzi Haustorja Moja prva ljubav (»Djevojke u ljetnim haljinima volim …«).
Rok Terkaj - Trkaj je rekel: Jezik se spreminja, občutki in razmišljanja ostajajo isti. Navezave, ki jih omenjate, poskušajo pokazati prav to: kako lahkoto sorodno razpoloženje ujameta pesem s svojo posebno govorico in besedilo, vzeto iz kake popularne, rokovske, pankovske ali raperske skladbe. Kritična sporočilnost pesmi Andreja Rozmana Roze Stanja dobi novo »barvo« v povezavi z odlomkom iz komada Lepi in prazni skupine Pankrti, humoren »pripis« iz Praslovana rokerske skupine Lačni Franz osvetli pesem Milovana Danojlića Kaj so med drugim počeli stari Slovani povsem na novo in sveže, Pavčkova Pesem o Dolenjski se v povezavi s Springsteenovo skladbo Streets of Philadelphia pomensko vznemirljivo razširi, ob Svetovjih Bine Štampe Žmavc lahko na spletu poiščemo izvrstno izvedbo pesmi, ki sta jo sooblikovala Tomi Meglič in Tokac. Začudenje je vir radovednosti, radovednost vir raziskovanja, raziskovanje vir spoznanja – tudi v poeziji.
Mora biti pesnik zaljubljen, da ustvari ljubezensko poezijo?
Verjetno da, a predvsem v pisanje poezije.
Dejali ste, da je treba poezijo razumeti kot komunikacijo med avtorjem in bralcem. Kaj pa, če je bralec ne razume? Kolikšna je pravzaprav bralčeva svoboda?
Bralčeva svoboda načeloma nima meja – danes Prešerna »beremo« z ušesi, v katerih zveni rap ali metal: tako ga bereta Trkaj v svoji izvrstni interpretaciji Glose ali skupina Brezno v svoji skladbi Krst. Spraševati se, kaj je hotel avtor povedati, je zame precej nesmiselno: najprej, ker je vprašanje, ali to avtorja lahko sploh (še) vprašamo, in ne nazadnje zato, ker pomen besedila iz avtorjevega zapisa sestavi šele bralec na podlagi svoje bralne zmožnosti: poglobljenosti bralnih postopkov in znanja. Če bralec besedila ne razume, lahko obupa in knjigo odloži; a če ni bralni strahopetec, se bo z besedilom spoprijel, luščil nove in nove pomene, prisluhnil mnenju drugih bralcev, v šoli predvsem mentorjem branja, ki mu bodo z zanimivimi vprašanji odstrli poti v pesem, ki jih prej ni videl. Govoriva seveda o pesmih, ki so kakovostne in si tovrstno, velikokrat naporno branje zaslužijo.
Pa je zares nujno, da poezijo razlagamo?
Nujno verjetno ni. Predvsem ni nujno, da učitelji zahtevamo papagajsko ponavljanje lastnega razumevanja besedila. Če namreč mlademu bralcu ne dovolimo subjektivnega pogleda na pesem, potem nam bo kdaj v prihodnje rekel nekako takole: Zakaj bi bral, saj to namesto mene počnete učitelji slovenščine. Na drugi strani pa na podlagi lastnega pedagoškega dela lahko rečem, da si bralci želijo razlage pesmi. Ta ne sme biti zbirka 'prometnih predpisov' po poteh pesništva, biti mora najprej in predvsem izziv in podlaga za razumevanje besedil, ki je značilno za vsakega posameznega bralca. Zato moram zapisati nekako takole: da, nujno je, da poezijo razlagamo vsak po svoje. In vsi skupaj čim bolj zavzeto in poglobljeno.
O poeziji sta nam veliko povedala v sivih in barvnih oblačkih ob besedilih pesmi, čeprav pravita, da to ni bil vajin namen … Barvni oblački seveda spominjajo na tekstovna sporočila, ki si jih vsi tako radi pošiljamo po telefonih.
Res je, podobni so SMS. A so, drugače kot SMS, vsebinsko zelo zgoščeni in hkrati odprti za raznovrstne razlage. Čemu služijo? Predvsem želijo biti smerokaz do vrat v pesem ali k vprašanjem, ki so za pesništvo in bralčevo soustvarjanje pesemskega besedila bistvena (vsaj po najinem mnenju). Pogosto so izraz navdušenja nad pesmijo, včasih me Aleš provocira kot učitelja, spet tretjič govori o sebi kot pesniku. No, vidite: ni bistvena oblika, pomembna je vsebina povedanega. Tudi tišina je lahko pesem.
Kakšno vlogo pa imajo pri tem učitelji slovenskega jezika tako v osnovnih kot v srednjih šolah? Kakšno vlogo imamo starši?
Odrasli imamo pri spletanju pogovora z mladimi (ne le ob poeziji) predvsem priložnost, da se približamo njihovemu svetu. Kogar svet mladih ne zanima in se mu ne čudi, kdor ga ne spoštuje – bo težko uspešen učitelj. To seveda ne pomeni, da je treba mlade hvaliti kar za vsako stvar, kar naprej poudarjati, kako zelo izjemni in enkratni so, ne da bi jim bilo vse to nujno vedno znova dokazovati. Starši in učitelji moramo jemati mlade redno: jih upoštevati, a jim hkrati postavljati visoke zahteve, oblikovati visoka pričakovanja glede na njihove zmožnosti. Prijazna šola je zahtevna šola, dober učitelj je pravičen, v visokih zahtevah dosleden sogovornik, ki obvlada to, o čemer se pogovarja z mladimi. Take učitelje imajo mladi od vrtca do univerze radi. Hej, rima!
Moj sin (12-letnik) vse pesmi, ki se jih mora naučiti na pamet, odrapa. Pa naj bo to Prešeren, Zajc ali Pavček. To se mu zdi blazno zabavno in smešno … Je to pravi pristop?
Naj poskusim z rapom:
Faca je Irenin sin, vsi zato do zvezd za njim,
in ne bojte se višin: kitic, asonanc in rim.
Tam Trkaj zadiha z vami, N'Toko vest v nas predrami,
Brije Drill kot tramontana, Nipkeju je ura rana
čista beda, mega tuga. Matter z nonsensom te guga.
Kdor s Prešernom pet' ne jenja, s Pavčkom k angelom se vzpenja,
Zajc je temen kakor Ghet, svet za njiju je preklet.
Rap je pesem, pesem rap – in oboje smerokaz:
Pišeš le na svoj ukaz, je povedal raper Vazz.
Zdi se, da otroci v predšolskem obdobju in nižjih razredih osnovne šole še berejo poezijo (ali pa jim jo berejo njihovi starši), po desetem letu pa kar nekako ni več prostora zanjo …
Je prostor, samo odkriti ga je treba. Morda ne berejo več samo Vodnika ali Levstika, berejo (oziroma poslušajo) pa sodobno glasbo. Če je ta glasba kakovostna, kot je najboljši rap, potem je v njej ogromno poezije. Le drugačna je od te, ki smo jo brali mi. Izziv za najboljše učitelje pa je, kako povezati klasično in sodobno poezijo. Moja kolegica, izvrstna slovenistka, je tako naredila sijajno povezavo Župančičeve pesmi Žebljarska, skladbe Poln kufr Challeta Salleta in Nipkejevega komada Noben me ne razume. Najbrž ni treba razlagati, kakšni so bili odzivi učencev, ki so bili vsi po vrsti stari nad deset let, saj so že zaključevali osnovno šolo.
So v pesništvu teme, o katerih je bolje molčati?
Saj veste, kako je na to vprašanje v knjigi Pesem sem odgovoril Aleš Šteger: »Nasprotno: v pesništvu so samo tiste teme vredne pesnjenja, o katerih vlada prepričanje, da je o njih treba molčati.«
Nam pesem res lahko spremeni življenje oziroma ali pesem res lahko reši svet?
Če pesem vsaj za hip spremeni naše površno dojemanje sveta, je na tem svetu površnosti vsaj za spoznanje manj. S tem se za spoznanje spremeni tudi svet. Eno malo, drugo malo, tretje malo … stodvajseto malo spoznanje – in svet bo morda drugačen.
Besedilo: Irena Vovk // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
