"Imam ga, pa si tega dolgo nisem znala in zmogla priznati, ker se mi je zdelo, da se je obvezno treba nadčloveško mučiti, če hočeš, da si sprejet. Doma in v družbi."
Takole med drugim še piše Katja Golob:
"Da ne zaidem v podrobnosti, bom samo namignila, da imam dve službi, ki ju obožujem, me pa posrkata vase, da od mojega energijskega telesa ostane le še atomček moči, ki ga popoldne spet potrebujem za hčer, njene prehranjevalne potrebe, domače naloge, hobije, željo po druženju in igri ... Seveda, tudi s psi nisem opravila do konca, saj imata še popoldanski in večerni sprehod. Pa hčeri je treba v predinfarktnem stanju prebrati še pravljico pred spanjem in se malo pogovoriti, kajne, ker ima to rada, jaz pa ji rada ustrežem. Kar naenkrat je ura deset, pol enajstih, ko bi lahko šla že mirno spat, ampak ne. Jaz zlagam tiste presnete nogavice po parih in vmes gledam forenzike ter si mislim, da je z mano nekaj hudo narobe, ker ne morem odvrniti pogleda od zločina. Prisežem, zaspim na kavču, se sredi noči zbudim, ker me zebe, se preselim v spalnico in čez dve uri vstanem.
Kam v življenju stlačim še seks, psihoterapijo, pedikuro, depilacijo, meditacijo, nabiranje regrata/gob/kostanjev, obiske pri zobarju, pomivanje oken, nakupovanje, otroške rojstne dneve, druženje s prijateljicami, ki resda večinoma teče samo še po telefonu, ne vem, pa da me ubiješ. Ne vem.
Vem pa, da to ni več normalno in da sem izmozgana. Ker se sicer ne bi še vedno spraševala, ali sem dovolj dobra."
In kar je najhuje - še zdaleč ni sama!
Preberite si celotno kolumno na Elle.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
