Ingemar Stenmark - živa legenda svetovnega športa

Ingemar Stenmark - živa legenda svetovnega športa (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Jana
20. 7. 2018

»Poglej! Vidiš, ob omari na levi strani? Tam v kotu pisarne! Sigourney Weaver ima elanke!« »Kdo?« sem vprašal svojo boljšo polovico, ki je postala navdušena ob ogledu prizora iz enega izmed najbolj prepoznavnih filmov osemdestih let prejšnjega stoletja.

Za vse, ki ste se rodili malce pozneje. 'Delovno dekle' je film, v katerem je Sigourney (drugače še bolj znana kot neustrašna poveljnica vesoljske ladje Nostromo v vesoljski srhljivki Osmi potnik) igrala brezkompromisno karieristko, Melanie Griffith pa dekle, ki je zablestela s stavkom, s katerim je očarala moški glavni lik v podobi Harrisona Forda: »Imam telo za greh in glavo za posel!«

Muzej, v katerem najdete tudi Jamesa Bonda

Z malce posladkano romantično obarvano zgodbo se nisem posebej ukvarjal, me je pa kot ljubitelja smučanja vsekakor navdušilo dejstvo, da je igralka takšnega kalibra po snegu vijugala na elankah. Sigourney nikakor ni bila edina! Tudi ruski vojaki, ki so na Arktiki lovili Jamesa Bonda (v filmu 'A view to a kill' ga je takrat utelešal Roger Moore), so tajnemu agantu s številko 007 sledili na smučkah, ki so nastale v Begunjah. Menda so jih producenti izbrali zato, ker so prihajale iz takratnega vzhodnega bloka. Najuspešnejši smučar vseh časov, Ingemar Stenmark, ki je vseh svojih rekordnih 86 zmag dosegel na elankah, se je za 'slovenske dilce' odločil iz bolj preprostega razloga: »Na samem začetku moje tekmovalne poti je k meni pristopil predstavnik Elana in mi kot otroku dal zastonj dva para smuči. To se mi je takrat zdelo neverjetno! Smuči so bile dobre, tako da nisem imel razloga, da bi jih pozneje zamenjal,« se je ob nedavnem obisku Slovenije pošalil Šved, ki še vedno ostaja ambasador Elana. Dandanes je bistveno bolj zgovoren kot nekoč, čeprav še vedno skrbno pretehta vsako besedo, preden jo izreče.

Živa legenda svetovnega športa

Sloviti Šved je človek posebnega kalibra. Je živa legenda, ne le smučanja, temveč športa na sploh. Mlajšim generacijam je težko razložiti njegove dosežke. Verjetno njegovo veličino najlažje ponazorimo s primerom. Vodilni možje Mednarodne smučarske zveze so pred desetletji izključno zaradi njega v temeljih spremenili smučarska pravila in uvedli novo disciplino, superveleslalom. Zakaj? Elegantni virtuoz na smučeh je bil preprosto predober in bi drugače po tekočem traku osvajal velike kristalne globuse! Pravzaprav so imeli tekmeci srečo, da se je Ingemar osredotočil le na slalom in veleslalom. Če bi tekmoval tudi v smuku, bi se morali birokrati spomniti še česa drugega. Dandanes se Stenmark, ki ostaja z obema nogama trdno na tleh stoječi umirjeni asket, z nasmeškom spominja tistih časov in pravi: »Vsekakor sem počaščen, da se se morali tako odločiti zaradi mene, torej sem moral biti kar dober smučar,« nato pa še bolj skrom­no pristavi, »najbolj pošteno pa to ni bilo.«

Kot otrok sem na smučišču (gotovo ne edini) vedno smučal z belo kapo s pisanim cofom. Ta je bila vse do obvezne uporabe zaščitnih čelad zaščitna znamka nepremagljivega Šveda, ki smo ga zaradi Elanovih smuči, na katerih ni le premagoval tekmecev, temveč jih je s svojo dominantnostjo in eleganco v bistvu kar poniževal, Slovenci vzeli za svojega. Šport­nega velikana sem ob srečanju v Begunjah spomnil na ta njegov nepozabni rekvizit: »Ja, res je. Takšne bele kape bi verjetno res lahko uspešno prodajal v tistih časih. V bistvu je škoda, da se nisem takrat spomnil tega.«

Primerjave športa v tistem in današnjem obdobju so skoraj nemogoče. Tudi šampion Sten­markovega kova je (v primerjavi s sodobniki) s smučanjem zaslužil malo denarja. Povsem drugačna je bila tudi oprema. Ingemar je nekaj let za slalom in veleslalom uporabljal isti par smuči. Na leto je imel dovolj vsega nekaj parov. Njegov dolgoletni serviser Jurij Vogelnik se je večkrat pošalil, da zato na Stenmarkovih smučeh na koncu sezone skoraj ni bilo več robnikov. Nekaj elank, na katere ga vežejo izjemno lepi spomini, si je Šved lahko ogledal v novoustanovljenem muzeju Elana v Begunjah. Tako kot drugi obiskovalci je bil kar malce presenečen, ko je izvedel, da je v svojih pionirskih časih tovarna na Gorenjskem izdelala tudi na tisoče loparjev. Manj znano pa je, da bi bil Stenmarkov rekord lahko še bolj neverjeten, če bi testiranja karving smuči, ki so jih prav tako kot številne druge svetovne novosti na smučarskem področju izumili v Elanu, testirali z uporabo malce drugačnih rešitev: »Že v zaključnem obdobju moje kariere so v razvojnem oddelku Elana iskali nove rešitve v smeri karvinga. Smuči, ki sem jih testiral ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, so bile izjemno hitre na položnejših delih, vendar mi na strmini niso dajale dovolj opore. Razlog se je skrival v njihovi dolžini. Žal se takrat nismo spomnilli, da bi morali preizkusiti malce krajše.«

Vsak lahko postane šampion

Bojan in Ingemar

Šved pa ne ostaja v stikih le s tovarno iz Begunj, temveč se redno srečuje tudi s slovensko športno legendo, Bojanom Križajem, s katerim ostajata dobra prijatelja. Dejaven je tudi na področju smučarskih očal, kjer promovira švedsko znamko 86. Ime je seveda povezano z njegovim rekordnim številom zmag v svetovnem pokalu. Zdi se, da bo ta številka prihodnje leto po zaslugi Lindsey Vonn zelo ogrožena. Stenmark je prepričan, da bo Američanka presegla njegov rekord, ki je nedotaknjen že več desetletij: »Prepričan sem, da bo Lindsey uspelo. Pri tem je zelo pomembno, da že vrsto let odlično nastopa v hitrih disciplinah in ima zelo bogate izkušnje. Proge odlično pozna. Če zaradi slabega vremena odpade kakšen trening pred smukom, je to voda na mlin Američanki, saj ima v tej luči zelo veliko prednost pred mlajšimi tekmicami, ki terene šele spoznavajo. Pa še nekaj govori v prid Lindsey. Vonnova je v primerjavi z drugimi smučarkami precej težka tekmovalka, kar je pri smuku precejšnja prednost. Morda bi jo lahko ustavila Mikaela Schiffrin, če se bo bolj posvetila hitrim disciplinam. Po drugi strani pa se veliko odličnih smukačic otepa s poškodbami. Na tem mestu imam v mislih tudi Ilko Štuhec.«

Najboljši smučar vseh časov dodaja, da je v lovu na rekord ob veliki želji zelo pomemben še en dejavnik. To je seveda zdravje. To je Ingemarju malce ponagajalo pred dvema letoma, ko je moral prestati operacijo rame. Zato se je moral odpovedati svojemu priljubljenemu hobiju, golfu. Drugače pa je še vedno izjemno telesno pripravljen. Še več. Brez težav obleče svoj tekmovalni kombinezon, v katerem je leta 1989, 14 let potem, ko je v Madonni di Campiglio zmagal prvič, v Aspnu osvojil svojo zadnjo, 86. zmago v svetovnem pokalu.

Vsak lahko postane šampion

Najboljši plesalec na Švedskem

Ingemar v vsakem pogledu ostaja izjemen primer pravega športnika. Takšnega, ki je pravi vzor najmlajšim! O tem priča tudi primer povsem drugačnega izziva, ki se ga je lotil pred tremi leti, ko je nastopil v švedski različici oddaje Zvezde plešejo. Čestitam, uganili ste! Ingemar je tudi tam zmagal. Ne zato, ker bi njemu in njegovi soplesalki Cecilii Ehrling sodniki pogledali skozi prste, ampak zato, ker se je tudi tega izziva lotil tako, kot je nekoč smučal. S stoodstotno predanostjo cilju: »Organizatorji so me vrsto let prosili, da bi nastopil v tej oddaji, vendar sem povabilo vselej zavrnil, saj nisem plesalec. Vztrajali so in mi svetovali, naj vendarle poskusim 20 minut plesati s profesionalno soplesalko. To sem potem storil in si rekel, odlična izkušnja! Z njo so me prepričali. Odločil sem se za sodelovanje in nato tri mesece vsak dan treniral ples štiri ure na dan. Po zmagi v oddaji pa nisem več plesal.«

Dandanes v življenju marsikdo obupa. Iz takšnih ali drugačnih razlogov. Največkrat pa zaradi izgovorov – nimam časa, nimam možnosti, rodil sem se v napačni družini, na napačnem mestu ... Kdor življenjske zgodbe najuspešnejšega smučarja vseh časov ne pozna najbolj natančno, bi verjetno pomislil, da so bile Ingemarju zmage in uspehi položeni v zibelko. Toda v resnici ni bilo tako. Še danes se rad spominja svojega spisa iz osnovne šole, v katerem je moral skupaj s sošolci opisati svoje cilje oziroma sanje. Medtem ko so njegovi sošolci pisali o tem, da bodo nekoč policaji, vozniki ali zdravniki, je mladi Ingemar napisal zgodbo o tem, da bo nekoč živel od smučarskih uspehov. Ko je učiteljica prebrala zapis mladega tihega fanta, ki je odraščal visoko na severu Švedske, v Tärnabiju, kraju, kjer je v drugi polovici 20. stoletja živelo približno 400 ljudi, mu je dejala, da je njegov cilj nerealen in neuresničljiv. Zato Ingemar danes otrokom in mladim, ki lovijo svoje sanje, sporoča tole: »Vedno je treba vztrajati in nadaljevati. Vsakdo namreč lahko postane šampion. Za to potrebuješ le eno stvar. Strast!«

Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografije: Goran Antley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri