In prav nobene potrebe ni, da se tega sramujejo. Čeprav je pri nas inkontinenca še vedno bolj kot ne tabu, je nujno, da o njej govorimo na glas. Zakaj? Ker se lahko zgodi čisto vsaki med nami.
Barbara Sepohar je fizioterapevtka. Že deset let dela v Fizioterapiji Fuchs, začela je kot študentka, potem je tu opravila pripravništvo in ostala. Leta 2012 se je začela intenzivno posvečati mišicam medeničnega dna, šla na izobraževanje v Anglijo, zdaj pa pridobljeno znanje vpeljuje v slovenski prostor. Zakaj ravno mišice medeničnega dna? »Po prvem porodu leta 2010 sem pri sebi videla, da sta teorija in praksa sprti. Ko po porodu delaš vaje za medenico, ti redkokdo pove, kako in ali pravilno stiskaš mišice. Bolj kot ne si prepuščen sam sebi.«
Po vaginalnem porodu so ženske pogosto šivane, mišice čutijo slabše, zato se mnogokrat zgodi, da priporočenih vaj za medenico ne izvajajo pravilno. To pa pomeni, da je tudi rezultat slabši, kot bi lahko bil. »Če ženske s temi težavami pridejo k nam, jim pokažemo vaje in damo napotke. So pa seveda med njimi tudi takšne, ki imajo inkontinenco. Pogosto mislijo, da nekaj kapljic urina na dan, ki uidejo, niso problem. Ali pa uhajanje vode med tekom.« A to je problem, k sreči problem, s katerim se lahko uspešno spopademo.
Trening mišic medeničnega dna
Mišice medeničnega dna potujejo od trtice do sramne kosti. Pomagajo nam zadržati vetrove, blato in urin. »Pregled teh mišic je treba opraviti vaginalno kot pri ginekologu. Drugače žal ne gre. Potem govorimo o tem, kaj sploh pomeni zadržati curek vode, blato ali vetrove.«
Pogosto se zgodi, da so te mišice zategnjene, kot denimo na hrbtu, ko zategnjenost občutimo kot bolečino. »V teh primerih je treba mišice najprej sprostiti, da je stiskanje mišic sploh učinkovito.« Po šivanih porodih je treba zmehčati brazgotino, saj ta lahko omejuje funkcijo mišic. In potem vaja, vaja in še enkrat vaja. Vaje so individualne, prilagojene vsaki ženski posebej. »Izboljšanje stanja se mora zgoditi po nekaj terapijah, po koliko, pa je odvisno od moči mišic. A v največ pol leta je rezultat viden.«
Uhajanje urina je tabu!
»Vsaka tretja ženska je inkontinenčna, potem so tu še težave z organi, ki se po porodu posedejo, spustijo.« A ženske pogosto zanikajo, da imajo problem. Inkontinenca je tabu. Številne se ustrašijo vaginalnega pregleda in si poskušajo pomagati same. »O inkontinenci se zelo malo govori, v Angliji denimo obstajajo klinike, ki se ukvarjajo izključno s tem.« Uhajanje urina ima namreč tudi psihične posledice. Si predstavljate, da bi ves čas razmišljale, kje je najbližje stranišče? Da si ne bi upale na daljši izlet zaradi strahu, ali se boste na poti pravočasno ustavile in šle lulat? »Fizične aktivnosti zanemarijo, ker jih je strah, da bodo polulane. In še en velik problem: spolno življenje. Ne le zaradi uhajanja urina, ampak tudi zaradi bolečin, ki se v medeničnem dnu kot posledica zategnjenih mišic pogosto pojavijo med spolnim odnosom.«
Poleg inkontinence še diastaza
Poleg inkontinence je pri ženskah vse pogostejša diastaza, to je razmik trebušne stene, pravi fizioterapevt Tomaž Fuchs. »Ne spomnim se, da bi imelo toliko mladih deklet diastazo in da bi imeli toliko mladih deklet, ki ne zadržujejo urina.« Smo generacija človeštva, ki ne zna hoditi, razlaga Fuchs. »Svojega telesa ne znamo kontrolirati, smo veliko bolj leni.«
Če boste pozorni na svojo hojo, boste ugotovili, da hodite iz kolka. To je način hoje, pri kateri nogo pasivno vržemo, najprej eno, potem drugo in tako naprej. »98 odstotkov populacije danes hodi tako. Rojeni smo za lenarjenje. Ko sedimo, prenesemo delo telesa na stol. V športu pa smo dolgo mislili, da mora biti vse simetrično.« Naši možgani lahko pri športni aktivnosti pravilno izvedejo le šest zaporednih gibov. Pri sedmi ponovitvi že varčujemo. »Ironija je, da si možgani zapomnijo zaključke gibov. Pri aerobiki se tako v bistvu učimo napak.«
Naš glavni sovražnik je ergonomija. Če dekletom rečem, naj delajo pilates, pravi Fuchs, rečejo, da je pilates dolgočasen. A pilates je nastal kot ogrevalna vadba za plesalke. »Telo je treba ogreti. Ko športate, ne smete začeti s tekom. Najprej je treba ogreti jedro, šele zatem sledi tek ali kaj drugega.« In ravno zaradi takšnih napak pri športanju pride do diastaze.
»Trebuh ima desno in levo polovico. V sredini je tanka membrana, ki nima živcev ali žilic. Danes dekleta krepijo trebušne mišice, da imajo kvadratke ali, kot radi rečemo, 'six pack'. Ker stabilizatorjev trupa ne aktivirajo, membrana poči. In ko poči, ne boli, zato pogosto sploh ne vedo, da imajo diastazo.« To se dogaja že pri 11, 12, 13 let starih dekletih. In to je šokantno. Diastaza se vidi kot luknja, ki se pokaže pri trebušnjakih. Strokovnjak jo opazi s prostim očesom. »Tega včasih nisem poznal pa sem delal z veliko športnimi klubi. Rešitev je v tem, da je treba le obrniti vrstni red pri vajah, ki se izvajajo na rekreativnih ali profesionalnih treningih.« Povsem preprosto torej – treba je upoštevati atletsko abecedo. Rekreacija pa mora biti zabava, za sprostitev, za boljše počutje. In seveda za zdravje.
Tek: dober za možgane, slab za telo
»Tek kot ga poznamo danes, je nastal v 60. letih prejšnjega stoletja. Tek je za sklepe in mišice najslabši, je pa odličen za možgane,« nadaljuje Fuchs. Ljudje nimamo tekalnih, ampak sprinterske mišice. Narejeni smo za hojo in sprint. »Človek ni lovil s tekom, lovil je s hojo, ujel pa s sprintom.« Zakaj toliko o teku? Ker 95 odstotkov ljudi, ki pridejo po pomoč v Fizioterapijo Fuchs, pride zaradi poškodb pri teku. »Ni tekača, šolanega ali ne, ki bi po 15 minutah še tekel pravilno.« Po četrt ure vsi preidemo v tako imenovani 'safe mode' – ko telo začne varčevati z energijo. Zato bi bilo za čisto vsakega med nami najboljše, da bi 2 do 3 minute hitro hodil oziroma izvajal tako imenovano 'power' hojo in nato 10 minut tekel pa spet hodil in tekel. »Intervalni trening je tisto, kar priporočamo.«
Besedilo: Maja Sodja // Fotografije: Shutterstock, Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec