Intimno-partnerski umor: Najpogostejši umor žensk v Sloveniji

Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve je bilo v letih 2000-2011 v Sloveniji 698 žrtev kaznivih dejanj umora in uboja ter poskusa umora in uboja. Žrtev ženskega spola je bilo 212 oziroma 30 odstotkov.

Sociologinja dr. Jasna Podreka je pred kratkim predstavila knjigo Bila si tisto, kar je molčalo, ki prinaša podroben vpogled v ozadje in kontekst intimno-partnerskih umorov žensk v slovenskem prostoru. Raziskovalka in asistentka na oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je na podlagi pravnomočno zaključenih sodnih spisov lotila raziskave 24 konkretnih primerov, umorov, ki so se zgodili v Sloveniji med letoma 2000 in 2011. Njena analiza intimno-partnerskih umorov žensk v Sloveniji je pokazala, da so to izrazito spolno zaznamovana kazniva dejanja in da Slovenija po deležu in razlikah med spoloma v intimno-partnerskih umorih ne odstopa občutno od drugih držav.

Molk daje moč nasilju

Sociologinja, ki je tudi prostovoljka društva SOS-telefon, se je za intimno-partnerske umore začela zanimati, ko je bila na študijski izmenjavi v Italiji. »Tam sem se srečala z besedo femicid. Ugotovila sem, da ta izraz označuje nasilne smrti žensk, ki so posledica katere od oblik spolno zaznamovanega nasilja, kot so intimno-partnersko nasilje, umori iz časti ... Pozneje sem v diplomskem delu obravnavala vzroke za nasilne smrti žensk. Pri raziskovanju sem prišla do šokantnih podatkov, da največ umorov in poskusov umorov žensk povzročijo njihovi partnerji, kar velja tudi na mednarodni ravni. Ta podatek me je pretresel, ker sem, podobno kot večina laične javnosti, mislila, da se najbolj nasilna dejanja dogajajo na ulici. Statistični podatki pa so pokazali, da je za žensko največja verjetnost, da jo bo umorila oseba, s katero ima ali je imela intimno vez.« V Sloveniji je podatke o intimno-partnerskih umorih mogoče dobiti le od leta 2000, saj policija šele od takrat pri zaznanem kaznivem dejanju opredeli tudi razmerje med storilcem in žrtvijo, zato je Jasna Podreka v svojem doktoratu zajela statistiko od leta 2000 do 2011. »Za to obdobje sem odkrila, da so 43 odstotkov vseh umorov ali poskusov umorov žensk v Sloveniji povzročili njihovi bivši ali sedanji partnerji, kar je skoraj polovica vseh umorov. Začelo me je zanimati, kaj se dogaja na tem področju, in želela sem raziskati kontekst dogajanja.«

Zanimali so jo predvsem vzroki za intimno-partnerske umore žensk. »Če spremljamo poročanje medijev o intimno-partnerskih odnosih, dobimo površinsko sliko in stereotipno podobo, da sta se partnerja močno sprla in da se je moškemu v določenem trenutku zameglil um. Ustvari se vtis, da je naključen dogodek vodil do umora ali poskusa umora. Če upoštevamo le končni akt iz celotne zgodovine odnosa, dobimo takšno sliko. Med pregledovanjem sodnih spisov pa sem lahko proučila celotno zgodovino odnosa in kontekst dogajanja, in izkazalo se je, da ni šlo za naključna dejanja, ampak za zgodovino nasilnega odnosa. Partner je bil več let nasilen do partnerice, nasilje se je stopnjevalo do umora. Ena izmed mojih pomembnejših ugotovitev je, da bi bilo ta dejanja do neke mere možno predvideti in preprečiti. Dejavniki tveganja, ki so nakazovali umor, so bili zelo močno prisotni – od zgodovine nasilja do zelo jasnih groženj in zalezovanja. Povzročitelji so pred tem nakazovali, kaj bodo naredili. Pomembno je tudi vedeti, da so se nekatere ženske uprle nasilju in so zapustile nasilnega partnerja. V več kot polovici primerov je bil povod za umor ali poskus umora odločna pozicija ženske, ki je želela prekiniti nasilno razmerje. V teh primerih, po mojem mnenju, institucije niso naredile dovolj. Ženska ni bolj varna v nasilnem odnosu, ampak je bolje, da odnos prekine. Toda po prekinitvi odnosa se nasilen moški ne ustavi, temveč praviloma nadaljuje nasilno vedenje, zato je zelo pomembno, da žrtev dobi vso potrebno zaščito. Tiste ženske, ki niso imele moči prekiniti odnosa, pa je molk zaznamoval. Bile so bistveno več od tega, kar jim je uspelo živeti. Molk daje namreč nasilju večjo moč.«

Avtorica knjige Bila si tisto, kar je molčalo ne zanika, da so lahko tudi moški žrtve nasilja, vendar statistični podatki pokažejo, da so moški precej pogosteje nasilni kot ženske. »Moški so precej bolj nasilni v zasebni sferi kot ženske. Kadar so moški nasilni v zasebni sferi, je stopnja ogroženosti zelo visoka.«

Značilnosti storilcev

Raziskave so pokazale, da obstajajo nekatere pomembne značilnosti in okoliščine, ki so skupne številnim storilcem intimno-partnerskih umorov: izrazita posestniška drža, izpostavljenost nasilju v otroštvu, prekomerno ljubosumje do partnerice, zloraba alkohola in drog, predhodno nasilniško vedenje ter kriminaliteta. Analiza dr. Jasne Podreka je pokazala, da so med storilci moški zelo različnih starostnih kategorij, vendar prevladujejo moški srednjih let in mlajši. Najmlajši storilec je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja star 22 let, najstarejši pa 78 let. Med storilci so močno prevladovali moški slovenske narodnostne pripadnosti. V analiziranih primerih so bili storilci moški vseh socialnih slojev in izobrazbenih struktur, vendar so med njimi prevladovali slabše izobraženi in pogosto brezposelni moški iz socialno šibkejših okolij. Večina moških, ki so bili povzročitelji intimno-partnerskih umorov, je nasilje izvajala skoraj izključno v zasebni sferi, praviloma nad partnerico in otroki, nad osebami, ki so jih doživljali kot šibkejše od sebe. »Nekateri so bili zunaj doma zelo priljubljeni in niso bili znani kot nasilneži, le ožji krog sorodnikov in sosedje so vedeli za njihovo nasilno vedenje. Sodelavci v službi in kolegi pa so ga poznali kot priljubljenega, umirjenega in zaprtega vase. Le pri slabi tretjini obtožencev je bilo nasilno vedenje vsesplošni vedenjski vzorec,« pojasnjuje dr. Jasna Podreka.

Na nasilno vedenje moških vplivajo tudi njihova tradicionalna stališča. »Ko sem proučevala zagovore storilcev na sodišču, se je izkazalo, da storilci izkazujejo zelo tradicionalne oziroma patriarhalne poglede na partnerske odnose in vloge v njih. Svoje partnerice in v nekaterih primerih tudi otroke so razumeli kot svojo lastnino. Najhujšo obliko nasilja so izbrali takrat, ko se je ženska uprla nasilju in se postavila zase po dolgoletni podrejenosti. Nikakor pa ne more samo en vzrok pojasniti intimno-partnerskih umorov. Nanje vplivajo tudi dejavniki individualne narave, kot so zloraba alkohola, slabši socialni in ekonomski položaj, brezposelnost, duševno stanje. Toda glavni vzrok za umore niso bili individualni dejavniki, kar potrjujejo tudi pričevanja obtožencev, ki so dejali: Če se ona ne bi obnašala tako, če me ne bi zapustila, ne bi tako reagiral. Iz tega je razvidno, da moški ni imel uvida v lastno nasilno vedenje. Krivdo za svoje vedenje so praviloma pripisovali partnerici, ker se ni obnašala v skladu z njihovimi pričakovanji in tradicionalnimi prepričanji. Neki moški je dejal, da je to storil, ker mu ženska ni želela skuhati kosila in ga je v postelji zavrnila.« Pogosto je bilo nasilje obsojenca posledica jeze zaradi partnerkinega neupoštevanja njegovih želja. Eden od obsojencev je dejal, da so mu živci popustili, ko je odkril, da partnerica ne bo več prišla nazaj. »Potem se mi je zmešalo, vzel sem pištolo ter odšel do kleti, kjer je živela. Nisem bil več pri sebi, saj me je totalno vrglo.«

Storilci dejanja sicer pogosto ne zanikajo povsem, se pa izgovarjajo na popolno ali delno izgubo spomina. Eden od obsojencev je dejal, da ni nasilen ali nevaren človek, temveč je po duši in srcu dober. »Ne vem, kaj mi je bilo takrat, če ne bi bil pijan, tega ne bi storil.« Toda alkohola ni mogoče razumeti kot vzroka za nasilje, saj so bili v večini primerov storilci nasilni tudi takrat, ko niso bili alkoholizirani. V enem primeru je sodišče zaključilo, da se je storilec v stanje alkoholiziranosti spravil namenoma, da bi lažje opravil načrtovano kaznivo dejanje. V nekem drugem primeru pa je storilec dejal, da je imel epileptični napad in ne ve, zakaj mora v zapor.

Preprečevanje nasilja

Intimno-partnerske umore je treba razumeti kot izrazito spolno zaznamovana dejanja, katerih vzroke moramo iskati v širšem družbenem sistemu spolne neenakosti, pravi dr. Jasna Podreka. »Nasilni moški doživljajo ženske kot manjvredne, zato tudi v strokovnih službah ženske nimajo nanje enakega vpliva kot moški. V osnovi razumejo družbeno kategorijo moški kot nekaj večvrednega od žensk. Če bo ženska obsodila njegovo nasilno dejanje, to nanj ne bo vplivalo, lahko pa nanj pomembno vpliva mnenje moškega, ki ga ceni, recimo, če kolega obsodi njegovo dejanje. Nekatere raziskave so pokazale, da lahko na prenehanje uporabe nasilja pomembno vpliva tudi odločna pozicija otroka, predvsem sina. Nekateri otroci, ki so izpostavljeni nasilju, lahko pozneje ponovijo vzorce nasilja v odrasli dobi, drugi pa se uprejo nasilju in nasilnemu očetu. Zelo pomembno je, da se v akcije preprečevanja nasilja vključujejo tudi moški, ker njihov glas povzročitelji nasilja slišijo drugače kot glas žensk.«

Reševanje nasilja v zasebni sferi je izredno kompleksno, poudarja sociologinja dr. Jasna Podreka. »Ena sama institucija ne more biti uspešna v boju proti nasilju. Potrebno je sistematično reševanje nasilja, vključenost različnih institucij na različnih ravneh, vendar je pomembno, da žrtev dobi celostno zaščito, saj po tem, ko zapusti partnerja, lahko sledijo njegovi povračilni ukrepi. Pomembno je sodelovanje različnih institucij pri zagotavljanju varnosti žrtvam nasilja, obenem pa je izjemno pomembno svetovalno delo s povzročitelji nasilja, ki lahko z vključitvijo v program naredijo pomemben korak k preprečevanju nasilja v partnerskih odnosih.«

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Shutterstock, Goran ANtley

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec