Irena Pan o stresu na delovnem mestu: »Rešitev poiščimo v sebi«

 Irena Pan, novinarka (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Jana
25. 10. 2016

Dolgoletna novinarka in prevajalka tokrat o norostih na delovnih mestih.

Ker je pred kratkim prevedla knjigo Kdo je tu nor, ki je izšla pri založbi Chiara, smo z njo iskreno spregovorili o stresu ter kako preživeti na delovnem mestu.

Že dolgo delate pri oddaji Preverjeno. Kako se s stresom spopadate vi, kako se sproščate?

Najlažje se odklopim v naravi, brez tega sploh ne bi šlo. Lahko se ure in ure zgubljam v njej. Pomaga tudi joga, včasih sem trenirala taj či in či gong. Pa kakšna odlična knjiga tudi vedno prav pride, pa kakšen dolg zabaven pogovor s primesjo črnega humorja z dobrim prijateljem.

Koliko 'norih ljudi' srečate vi pri svojem delu?

Skorajda ni dneva, da ne padem v kakšno 'noro' situacijo, temu se v resnici nihče ne more izogniti. Kdo nima kakšnega neprijet­nega sodelavca, šefa ali podrejenega? Kdo še ni doživel kakšnih absurdnih situacij, ko se že sprašuješ ali si nor ti ali tvoja okolica? Kdo še ni razmišljal, da bi se stvari dale narediti čisto drugače, pa ni vedel, kako bi to dosegel? Glede na to, da je Bernstein opisal skorajda vse, kar se ti lahko v službi zgodi, je nemogoče, da se ne bi prepoznal v mnogo od teh sicer izjemno zabavno opisanih situacij. Bolj so mi dale misliti rešitve, ko vidiš, da se pogosto leta zapletaš v vedno iste drame, četudi so lahko rešitve zelo preproste. Poznavanje strategij preživetja v svetu, ki postaja čedalje hujša korporativna danes postaja nuja, če želiš obdržati tako prisebnost kot službo.

Kaj predlagate, kako naj človek ravna, če se na delovnem mestu znajde v stiski?

Rešitev je vedno najbolje iskati v sebi, ne pri drugih. Vendar največja težava niso tisti, ki so odkrito nasilni. Takšni delujejo po predvidljivih vzorcih, in ko jih enkrat poznaš, jih zlahka postaviš na svoje mesto. Na primer, pri človeku, ki besno kriči, so vklopljeni zgolj njegovi »plazilski« možgani, naš najstarejši del možganov, ki pa ni preveč inteligenten. Če takrat kljub strahu, s katerim se takšni nasilneži hranijo, sam vklopiš tisti bolj racionalni del možganov, imaš vsaj 50 IQ prednosti. In če še veš, kako jih uporabiti, je bitka dobljena. Večja nevarnost za nas so prijazni nasilneži, pasivnoagresivne osebe, ki ti lahko z nasmehom na obrazu naredijo največ škode. Ti so bolj nepredvidljivi in običajno dolgo traja, da odkriješ, da te tvoj prijazen sodelavec za hrbtom obrekuje pod pretvezo, da ti želi zgolj 'pomagati'. Poleg tega so takšni prijazni nasilneži večinoma prepričani, da imajo zgolj oni prav, da so žrtve in da niso nikoli nič krivi, četudi je že pol pisarne na smrt sprte zaradi njihovih zavednih ali nezavednih spletk.

Kaj bi delali drugega, če ne bi bili novinarka? Vas kaj še posebej vleče?

Vzeti nahrbtnik, malo kamero in računalnik in vsaj pol leta potovati po svetu ter snemati ljudi, pokrajine, dogodke, običaje in iz tega narediti dobre dokumentarce. In potem nekaj mesecev preživeti doma, kje čisto na samem, v naravi, zgolj z bližnjimi. To bi bilo zame idealno.

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografija: osebni arhiv