Sylvia in Holger sta uspešen par, ona finančna svetovalka, on nepremičninski posrednik. Ko Sylvia izve, da ji je teta, s katero vrsto let ni imela stikov, v oporoki zapustila propadajočo vrtnarijo v Bretanji, se odpravi v Francijo.
- »Nenadoma je jasno vedela, zakaj hoče v Bretanijo. Ni je zanimala vrtnarija, niti to, da teta Lucie očitno ni znala dobro gospodariti. Zanimalo jo je, kako je živela po poroki. Upala je, da bo po njeni zapuščini lahko sklepala, kakšna oseba je bila. Najbrž si je želela – da bi znova našla košček svojih korenin, zdaj ko ni bil živ nihče več, kogar bi lahko vprašala. Seveda pa jo je mikalo tudi morje.«
Sylvia se hipno odločena in brez vedenja moža odloči in odpotuje na tetino posestvo, da bi tam ugotovila, da je podedovala naravnost čudovit otoček z nasadom kamelij, bretonska pokrajina ob Atlantiku pa jo na mah očarata.
- »Navdal jo je občutek brezčasnosti in miru, zanjo nekaj povsem neobičajnega, in ko je zaprla oči, prisluhnila brenčanju žuželk, krikom galebov, oddaljenemu šumenju morja, ki je vem drugim zvokom dajalo temeljni ton in ritem kot neskončno utripanje srca, je razumela, kaj je njeno teto zadržalo na tem kraju, da je tu ostala, tu živela, tu ljubila in tu tudi umrla. Nenadoma si je tudi sama zaželela, da ji tega kraja ne bi bilo treba nikoli zapustiti.«
Sylvijino izkušnjo raja na zemlji kmalu skali preplet pohlepnih apetitov podjetnih akterjev iz ozadja, ki grozijo, da bodo še zadnjo oazo miru in spokoja za vedno zravnali z zemljo. Holger je namreč že v štartu imel z otokom lastne načrte.
Sylvia se tako kmalu znajde pred težko odločitvijo. Ta postane še toliko težja, ko se zave, da jo ta košček raja privlači tudi zaradi čednega vrtnarja Maëla ...
- »Takrat jo je spreletel drget. Kako dolgo pa je že tu? Pogled je imela kot prikovan na moško postavo in znova so ji v trebuhu vzleteli metulji, tokrat še bolj ščemeče. Moški je zrl v morje, kakor da bi pričakoval odgovor ali rešitev težave, nato pa se napol obrnil proti njej. Večerna svetloba mu je zlato obsijala obraz in lase.«
Poletno branje!
Tabea Bach: Otok kamelij
Preden se je Tabea Bach posvetila pisanju, je delala kot operna dramaturginja. Odraščala je v južni Nemčiji in Franciji ter med študijem živela v Münchnu in Firencah. Z možem sta si ustvarila dom v idilični vasici v Schwarzwaldu, od koder se rada odpravita na potovanja. Kraji, ki jih obiskujeta, so pogosto kulisa za njene pripovedi.
- »Številni obiski Bretanje, moje navdušenje nad pokrajino in tamkajšnji rastlinski svet so me spodbudili k Sylvijini zgodbi. Četudi boste otok kamelij na zemljevidih iskali zaman, je veliko bretonskih krajev botrovalo nastanku tega raja na zemlji.«
Otok kamelij je avtoričin prvenec. Ker pa so ga bralke širom sveta pozdravile tako odprtih rok, da je to presenetilo tudi avtorico, naj bi roman kmalu dobil tudi svoje nadaljevanje.
Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu
