Okrogli 30. rojstni dan velja za nekakšno prelomnico. Označuje konec brezskrbnih 20. let, družba pa vas začenja dojemati kot "resnega odraslega." Številne ženske ugotavljajo, da je življenje pri teh letih precej drugačno od tistega, ki so si ga predstavljale.
Po celem svetu se milenijci odločajo za poznejšo poroko ali pa si je sploh ne želijo. Medtem ko se odnos do zakonske zvezde sčasoma spreminja, številne ženske še čutijo pritisk s strani družinskih članov in prijateljev ter celo tujcev, da se odločijo za bolj "tradicionalen" življenjski slog. Zato so na spletnem portalu huffingtonpost.com opravili anketo - pogovorili so se z neporočenimi ženskami iz različnih koncev sveta, ki so pred kratkim dopolnile 30 let. Spraševali so jih, kako se počutijo v današnjih časih po tem, ko so dosegle to starostno mejo. Preberite, kaj so povedale.
1. Andrea iz Čila:"Včasih mislim, da mi bo srce kar razneslo zaradi sreče, ki jo čutim v sebi."
Po mojih izkušnjah je večini žensk, ko dopolnijo 30 let, res hudo. Zajame jih blažja oblika depresije. Mislim, da sem ena redkih, ki se je veselila tega rojstnega dneva. Odraščala sem v Orlandu na Floridi in večji del življenja sem bila prepričana, da mi je moja življenjska pot zelo jasna. Hotela sem se poročiti pri 23. letih in še pred 30. letom imeti 3 otroke, živeli bi v hiši in imela bi čudovitega moža. Zdaj se samo na glas smejim tem besedam.
Namesto tega se mi je življenje nepričakovano zasukalo drugače. Leta 2010 sem šla živet v Čile, imela sem 24 let. Nikoli se nisem ozrla nazaj. Zdaj potujem naokrog, delam od doma, uživam v samskem življenju, pišem blog in obožujem svoje življenje. Včasih mislim, da mi bo srce kar razneslo od sreče, ki jo čutim v sebi. Nikoli nisem pričakovala, da bom tako živela. Včasih ima življenje za nas večje načrte, kot si mislimo.
2. Hillary. ZDA: "Poročene prijateljice me sprašujejo, če imam kakšnega moškega, ostale pa mi skušajo vsiliti zmenke in mi dajejo razne nasvete, kar mi precej zbija moralo."
Pred kratkim sem se sama udeležila dveh porok. Začutila sem tesnobo, saj bom oktobra dopolnila 30 let in sem še vedno samska. To me straši. Mislila sem, da bo moje življenje zelo drugačno od tega, ki ga živim zdaj. Predstavljala sem si, da bom poročena, da bom imela otroke in lepo kariero, a zdaj nisem niti blizu tem predstavam.
Poročene prijateljice me sprašujejo, če imam kakšnega moškega, ostale pa mi skušajo vsiliti zmenke in mi dajejo razne nasvete, kar mi precej zbija moralo. Če sem iskrena, tudi jaz čutim notranji pritisk, da bi morala biti do zdaj že poročena, a se to ni zgodilo. Ker sem po naravi nepotrpežljiva, mi ni lahko opazovati prijateljice, ki živijo družinsko življenje. To me frustrira. Vem, da se bodo stvari zgodile ob pravem času, a ko se približujem 30. rojstnemu dnevu, se sprašujem: Kaj pa, če se ne zgodi? Da bi prebrodila to krizo, sem si rezervirala počitnice v državi, ki sem jo vedno hotela obiskati - v Grčiji. Ena od prednosti samskega življenja je ta, da lahko grem, kamor hočem, da ne rabim varuške in načrte kujem samo zase.
3. Katja, Velika Britanija: "Raje sem samska in ljubeča mama, kot da bi bila ujeta v razmerju brez ljubezni z očetom otrok."
Tesnobni občutki ob 30. rojstnem dnevu so pri meni nekoliko drugačni kot pri večini drugih žensk, saj sem že mama. Če bi mi pri 21. letih nekdo rekel, da bom pri 30. samska mama dveh otrok, ki dela za polni delovni čas in nima podpore moža, partnerja ali družinskih članov, bi se vrgla v prepad. A sem vesela, ker mi nihče ni povedal tega, ker ne bi hotela spremeniti ničesar.
Svoja otroka imam zelo rada in sem ponosna, da lahko sama skrbim za njiju. Nekateri prijatelji me obsojajo, mislijo, da bi morala živeti bolj "tradicionalno" življenje. Ljudje, ki so poročeni, v bistvu ne razumejo, zakaj mi je čisto v redu živeti samsko življenje. Raje sem samska in ljubeča mama, kot da bi bila ujeta v razmerju brez ljubezni z očetom otrok.
4. Brittany, ZDA: "Izbrala sem kariero, ne pa poroko. Čas bo pokazal, ali sem sprejela pravo odločitev."
Službeni vsakdan preživljam v družbi moških profesionalnih športnikov, ki me pogosto sprašujejo, zakaj sem še vedno samska. Običajno jim odgovorim z besedami: "No, veliko potujem ..." ali pa "Trenutno je v prvem planu kariera ..." Vsekakor čutim pritisk, da bi se ustalila, poročila in imela otroka. Na Instagramu primerjam svoje slike s slikami prijateljic, ki so se odločile za drugačno pot (za poroko) in se sprašujem, kakšno bi bilo to življenje. Potem pa si rečem, da te punce zagotovo gledajo moj Instagram in se sprašujejo enako - sosedova trava se vedno zdi bolj zelena.
Kljub temu se mi občasno zdi, da v mojem življenju nekaj manjka. Starši me zelo podpirajo, nikoli me niso silili v zakon. Mama mi pogosto pove, da mi zavida priložnost za samsko življenje in kako je navdušena, da brez oklevanja grem sama v restavracijo na večerjo. Moje poročene prijateljice mi pogosto povedo, da so tudi one navdušene nad mojo samostojnostjo. Ta samostojnost me malce straši - dlje ko si samski, težje se je prilagoditi partnerju.
Od mojega 30. rojstnega dneva je minilo nekaj mesecev. Sprašujem se, ali sem resnično srečna. Še vedno ne poznam odgovora na to vprašanje. Ne vem, če ga sploh kdaj bom. Odločila sem se za kariero, samo čas bo povedal, če je to bila prava odločitev. Zaenkrat pa bom uživala v takem življenju.
5. Ka Xiong, ZDA: "Malce naju frustrira, da ljudje najinega razmerja ne jemljejo resno, čeprav sva skupaj že dlje časa kot najini poročeni prijatelji."
Ker sem otrok priseljencev, se je vedno pričakovalo, da bo moje življenje potekalo na tradicionalen način. Naša kultura ima jasno definirane vloge moških in žensk: moški skrbi za družino, ženska pa kuha, čisti in vzgaja otroke. Med odraščanjem sem pogosto opazovala mamo, kako kuha za 10 ljudi, ona pa je jedla sama v kuhinji - po tem, ko so se najedli moški člani družine. Mislila sem, da bo pri 30. letih tako tudi moje življenje.
Namesto tega pa imam magisterij, odlično službo, ljubečega fanta, s katerim se ne nameravam poročiti in imeti otroke. Moja družina me je vedno podpirala pri raznih odločitvah, a po tej plati me res ne razumejo - ne vedo, od kod tak odpor do zakona. S fantom sva skupaj že skoraj 10 let in sva zelo zadovoljna z najinim življenjem. Nobeden noče zapravljati denarja za veliko poročno zabavo. On je sin korejskih priseljencev, tako da naju na vsakem družinskem srečanju vsi sprašujejo, kdaj se bova poročila.
To zanima tudi najine poročene prijatelje - nekaterim se zdi življenje na koruzi celo žaljivo. Malce naju frustrira, da ljudje najinega razmerja ne jemljejo resno, čeprav sva skupaj že dlje časa kot najini poročeni prijatelji. Ne rabiva papirja, ki bi nama povedal, kaj čutiva drug do drugega. Čeprav sem v očeh družbe "samska", vem, da imam vseživljenjskega partnerja.
Povzeto po huffingtonpost.com
