Joga, starodavna indijska duhovno-telesna disciplina, me spremlja že od študijskih let.
Takrat, ko še ni bilo interneta, si znanje o jogi lahko dobil skoraj izključno na tečajih ali iz bogato ilustriranih knjig z natančnimi navodili za izvajanje asan (jogijskih položajev). Jaz sem si izbrala knjigo. Še danes jo imam, listi so orumeneli in potrgani, hrbet pa je na debelo polepljen, saj je knjiga v nekaj desetletjih že večkrat hotela razpasti. Učenje joge mi je bilo vedno v veliko veselje, ampak v njej nikoli nisem postala mojstrica, saj živim bolj na horuk, manjka mi discipline.
Pet minut vadbe na dan je več vredno kot deset ur branja, mi je rekla prijateljica, učiteljica joge, ki sem ji kazala (takrat že številne) knjige o jogi. Kajti v kasnejših letih sem jih kupila še veliko, zbiranje knjig o jogi mi je postalo nekakšen hobi. Nobena pa po vrednosti, ki jih imajo zame, ni presegla tiste prve, ki jo imam še danes najraje. V zadnjem desetletju sem znanje klasične hatha joge nadgradila z vinyasa jogo, flow jogo, hot jogo in podobno, ampak vse je bilo tako nekako, kot sem že rekla – na horuk. Nekaj mesecev tu, nekaj mesecev tam, potem pa je za vse zmanjkalo časa.
Ko sem marca letos prispela v Goo, državo na jugozahodu Indije, sem lastnika letovišča takoj povprašala, kje je najbližji jogijski 'plac'. Dva sta tule v bližini, je rekel, no, jaz sem našla tretjega. Moj učitelj joge je bil pravi indijski swami (duhovni učitelj) v oranžnih oblačilih, ki nas tečajnikov ni učil zgolj joge, ampak nas je tudi masiral, uravnaval kosti s kiropraktiko, nas učil petja manter in celo plesanja s hulahup obročem. Naslednjih deset dni sem tam preživela po tri ure na dan.
Enkrat sem vzela s sabo sosedo Patricijo, in ko sva šli mimo drugega soseda, starejšega Angleža, sva mu razposajeno rekli, a greste še vi? Ne ne, je odmahnil z roko, jaz sem premalo gibčen. Ampak to bi moral biti ravno razlog, da greste na jogo, sem mu dejala. Jogo lahko začneš vaditi v katerikoli starosti in s kakršnimkoli nivojem gibčnosti. Starejši ko si, bolj jo rabiš. Pri jogi ne gre za to, da človek spravlja telo v »nemogoče« položaje. Gre za to – če ostanemo zgolj pri telesnih vidikih te discipline – da s pomikanjem telesa v nevsakdanje položaje skrbimo predvsem za prožnost in vitalnost notranjih organov. Tehnike dihanja so namenjene tudi umiritvi in sprostitvi. Skratka, joga ni telovadba!
Gospod ni šel z nama in mislila sem si, škoda. Če dobro pomislim, mi je žal za vsakega človeka, ki ne hodi na jogo. Kajti marsikdo ne hodi zgolj zaradi tega nesmiselnega predsodka, da je za jogo preveč okorel. Kajti to je v bistvu tako, kot da bi rekel, ne, ne bom jedel kosila, sem preveč lačen.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
