Na lepo soboto sem si privoščila prvi obisk Šmarne gore letos.
Po Partizanski poti, ki je moja najljubša, čeprav najbolj strma. Hodim najraje sama, ker občasno tišino narave nujno rabim. Svež zrak mi zbistri misli in največ ustvarjalnih idej se mi porodi ravno na takih sprehodih. Tik pod vrhom, pri klopci, me je dohitel moški mlajših do srednjih let, športnega videza, močno zasopihan. Ni hodil, ampak je skoraj tekel. Dihal je na glas, vsak izdih je iz njega izvabil stok. Zrušil se je na klopco in pri tem izjavil po tiho, a s poudarkom: “Pi.da.”
Sklepala sem, da je tudi njegov obisk Šmarne prvi letos in da ga morda zafrkava kondicija, ali da je to – verjetneje – pač njegov stil. Izmučiti telo do konca, kljubovati bolečini, z vsakim korakom poskušati premagati samega sebe. Končno, take dirkače na tej poti srečam skoraj vedno, kadar se na svoj miren, ležeren način vzpenjam proti vrhu.
In sem pomislila, kot vedno – zakaj? V čem je smisel? Je možno, da je takšno mučenje telesa zdravo? Ne samo telesa, ampak duše? Je to res zdrav duh v zdravem telesu? Ali je to morda prej bolan duh v zaenkrat-še-zdravem-telesu? Kaj si njegov duh ne želi, da se v naravi spočije, uživa v razgledih, začuti notranji mir? Očitno ne, kajti on se pripravlja na naslednji maraton. Slovenci smo narod tekačev, športnih kolesarjev, košarkarjev, nogometašev, smučarjev, alpinistov. Vrhunski športniki so naši narodni junaki in vzorniki. Pozabite Prešerna in Cankarja, pesništvo je zdavnaj iz mode. Današnji frajerji so tisti, ki ne mislijo na bolečino.
Tisti, ki bolečino znajo premagati. Tisti, ki jim bolečina ni navdih, kot je bila Prešernu. Tisti, ki kljub neštetim poškodbam do onemoglosti ponavljajo, ne bom odnehala, ne bom še zaključil. Končno so to tisti, ki o duhu ali čem drugem, kar ni vezano na dosego cilja, najbrž niti ne razmišljajo. V nebesa povzdigujemo ljudi, ki naredijo vse, da se prebijejo na prvo mesto. Ko bodo ostareli in bodo močneje kot kdajkoli občutili posledice nekdanjega samomučenja, za nas tako ali tako ne bodo več obstajali. Kajti mi bomo slavili njihove naslednike.
Tiste, ki so sedaj še otroci in jim njihovi očetje pravijo: marš na trening, ni počitka, ni bolečine, ni ovir. Poškodbe? Na to ne mislimo. Igra, prosti čas? Tega ne rabiš. Moraš trenirati, vsak dan, po več ur, moraš biti najboljši, moraš biti prvi. Seveda, tudi šolo moraš narediti. Biti moraš vse. Biti moraš rekorder. Znano? Da ne bo pomote – nič nimam proti športu. Nič proti rekreaciji. Ampak ti dirkači so mi smešni. Enkrat bom zbrala pogum in enega od njih nagovorila: “Ko brez miru okrog divjam, prijatlji prašajo me, kam?”