Najlepša hvala.
Tole imate pa za kavico, slišim za sabo ženski glas, ko se ob odhodu z bencinskega servisa spravljam v svoj avto. Obrnem se in vidim njo, ki se pogovarja z uslužbencem. Tipična zgodba: na pumpo pride žensko bitje, nevešče tankanja, nevešče dolivanja olja, nevešče dolivanja vode in nevešče še morja drugih reči. Uslužbenci so zato pogosto naprošeni za pomoč. Načeloma je ta brezplačna, saj storitve 'natakanje olja' recimo nimajo na ceniku, toda jasno je, da se jim stranke želimo za nekaj, kar ni na ceniku, konkretno zahvaliti.
Spodobi se in pravično je, si mislimo in ponudimo kak evro ali dva. Če me spomin ne vara, so vsi 'moji' uslužbenci takšno zahvalo doslej zavrnili. Vsa čast, če bi bila jaz na njihovem mestu, nisem tako prepričana, da ne bi spravila evrčka v žep. Ampak ljudje smo si pač različni – končno pa tudi ne vemo, kakšna navodila imajo. (No, jaz bi, iskreno, spravila podarjeni evrček v žep tudi drugačnim navodilom navkljub.)
Ko sem na bencinskem servisu zadnjič počela nekaj takega, česar nisem bila vajena, me je s sosednjega mesta opazoval moški srednjih let, ki se je očitno zabaval. Dajte, da vam pomagam, je rekel, tole ni za ženske. Zapletla sva se v kratek pogovor, v katerem mi je pojasnil, kako obžaluje dobre stare čase, ko so moški ženskam še odpirali vrata v avte in restavracije. Ko so bili moški lahko še pravi moški in ženske prave ženske. Nekaj res simpatičnega je v tem, da moški varujejo ženske, da jim dajo čutiti, da so močnejši in da lahko poskrbijo za opravila, ki so tipično moška.
Globoko sem se strinjala in bila čisto navdušena, ker sem se znašla za njim na blagajni, kajti ob prejemu vinjete, ki sem jo kupila, sem spet začutila tisto značilno žensko nemoč. Uh, kako se pa to nalepi?! Prodajalec me je zaskrbljeno pogledal, 'moj' frajer pa se je hitro obrnil k meni in rekel, bom jaz. Super, sem rekla. Ampak na šipi imam še dve stari vinjeti, eno lansko in eno predlansko. Mi lahko snamete še tisti dve dol? Ni problema, je rekel, vzel nalepko in odšel.
Dobro napitnino mu dajte, mi je resno rekel prodajalec. Strganje vinjet ni mačji kašelj! Moj dobrodelnik se je medtem lotil dela in priznati moram, da mi je bilo kar malo nerodno, ko sem ga opazovala, kako z muko strga dol stari vinjeti. Še bolj nerodno mi je bilo, ko ni hotel sprejeti napitnine, in še enkrat bolj, ko nisem mogla sprejeti njegove ponudbe, da greva z mojo napitnino raje na kavo. Saj bi šla, če bi imela čas, ampak, vraga, jaz sem sodobna ženska in sodobne ženske smo vedno totalno zaposlene. Povejte mi, kolegice, ni tako?!