Se tudi vi kdaj jezite zaradi počasnosti drugih?
Gotovo se, če ste taki, kot sem jaz: nestrpna, hitra, nemirna. Ko sem za volanom, bognedaj, da se kdo gunca pred mano, znorim. Kaj ne stopi ta baba ven iz avta pa gre raje peš, bentim, otroci zadaj pa zavijajo z očmi. Da sem preveč agresivna, mi pravijo, ampak jaz jim razložim, da je tako odzivanje bolj zdravo, kot pa da zamere tiščiš v sebi in kuhaš jezo, ki zavre noter v želodcu in ti naredi čir. Dokler nikomur ne škodiš – vsaj ne bolj kot tako, da si morajo zaradi tebe zatisniti ušesa – je vse OK.
Ampak – izražanje jeze ni spodobno. Ni primerno. Ni zaželeno. Je moteče. Vznemirja nas, ker ne vemo, kako daleč bo šlo. Ko vidimo jeznega človeka, se vprašamo, kako se bo njegov izpad končal, in malo nas je strah. Družba prepoveduje glasno izražanje jeze – četudi neškodljive. Vsaj z moralno držo. Kar je, če mene vprašate, nespametno. Kdor si jemlje pravico, da glasno preklinja in se dere, je redkeje bolan kot tisti, ki nikoli ne 'znori'. Enako tisti, ki znajo jokati. Izražati čustva, tako ali drugače, pomeni sproti zdraviti svojega duha in telo.
Toda družba se izražanja čustev boji. Obsoja te že, če glasno pohupaš, ko cepec pred tabo za volanom 'spi', medtem ko ti čakaš, kdaj bo končno opazil zeleno luč. Ali je treba posebej poudariti, da mene to zelo jezi? Jaz pohupam. Mislim si, da imam vso pravico človeka opozoriti, da je na cesti odgovoren do sovoznikov in da mora biti pozoren na to, kdaj se prižge zelena – ne samo na to, kdaj se prižge rdeča. Nekaterim ljudem se pač mudi. Meni se vedno mudi, recimo. Imam pravico tudi do tega. A zakaj me potem ljudje grdo gledajo, če pohupam? Ali če jim pokažem sredinec, ki štrli navzgor iz stisnjene pesti?
Tem bolj proti jugu gremo, tem več vozniki hupajo. V Albaniji recimo marsikje nimajo semaforjev. V velikem mestu Vlore niti enega. Ampak vozniki se odlično znajdejo. Nobenih problemov nisem imela, ko sem se vozila skozi. Rinili smo naprej, kot smo vedeli in znali. Zdelo se mi je, da me vodijo nekakšne tipalke. In vsi vozniki smo bili seveda skrajno previdni, saj nihče ni želel razbitega avta. Tam v krajih brez semaforjev za volanom nihče ne spi in tudi nihče ne divja. Hupanje je način za varno vožnjo in drugi vozniki te grdo gledajo, če NE hupaš.
Čim manj je družba organizirana in omejena s predpisi in zakoni, tem svobodnejši so ljudje in tem bolje se počutijo. Če se strinjate, začnite hupati. Pokažite šefu fak..a. Magari za hrbtom, učinek bo s terapevtskega vidika (skoraj) isti.