O drami in tragediji v zvezi s terorističnimi napadi po svetu in svetovnih medijih smo se pogovarjali z dr. Primožem Šterbencem, docentom na Fakulteti za management Univerze na Primorskem.
Med drugim je napisal znanstveni monografiji Šiiti: Geneza, doktrina in zgodovina odnosov s suniti in Zahod in muslimanski svet: Akcije in reakcije. Nekateri slovenski mediji dr. Šterbencu pripisujejo, da je zagovornik islama, vendar ob poplavi apokaliptičnih novic, ki so prav vsa usmerjena proti islamu in kjer le stežka zaznamo vsaj sled zdravega razuma, precej primanjkuje bolj poglobljenih razmislekov.
Zdi se, da so islamisti zunanji sovražnik za vse. Svetovni sovražnik. Ampak v resnici, za kaj pravzaprav gre? So stvari res tako enoznačne?
Mediji, celo tisti resni, ljudem večinoma sporočajo, da so napadi posledica neke patološkosti napadalcev ali dejstva, da je radikalni islamizem sam po sebi destruktiven. Ali da hočejo islamisti napasti vrednote, kot so svoboda, bratstvo in enakost, ko se je zgodil na primer napad v Nici, 14. julija, na dan francoske revolucije. Ali da so ti napadi predvsem rezultat težkih socialnih razmer, v katerih živijo muslimani, na primer v Franciji. Vse te razlage pa ne pojasnijo ustrezno razlogov za destruktivne napade, ki so unikatni v smislu, da se pobija vse. Tudi otroke in ženske. Poročanje medijev na takšen način nas ne sme presenečati, kajti to je rezultat zakoreninjenosti protiislamskega diskurza, ki obstaja od začetka 12. stoletja, torej je star 900 let.
In ne od 11. septembra 2001.
Tako je. Ne od takrat. Samo v sodobnih oblikah se ponovno manifestira. Ampak ni naključje, da se zahodne družbe pri interpretaciji zmeraj znova zatekajo k razlagam, ki koreninijo v protiislamskem diskurzu. Ta temelji na treh stebrih. Prvi je, da je islam fanatična in agresivna religija. Drugi je, da je islam sovražen racionalni misli oziroma znanosti, tretji pa, da v islamu moški zatirajo ženske. V našem kontekstu nas mora zanimati predvsem prva dimenzija, se pravi, da je islam fanatična in agresivna religija. Iz te temeljne poante protiislamskega diskurza pa je speljana razlaga, ki pomeni poskus nadzora nad definicijo nasprotnika. To pomeni, da na Zahodu želimo imeti pod nadzorom opis tistega, ki izvaja napade. Kar pomeni, da če se zgodi neki napad radikalnih islamistov, se to vedno znova poskuša razložiti na takšen način, kot da nima prave zveze z našimi lastnimi dejanji.
Ki pa so napadi na muslimanske države ...
V kontekstu zadnjih terorističnih napadov je treba reči, da je to vsekakor Pandorina skrinjica, ki se je odprla in še danes povzroča katastrofe. Torej, leta 2003 se je zgodil ameriško voden vojaški napad na Irak. Vendar če se vrnem korak nazaj; ta nadzor nad definicijo nasprotnika pomeni, da se tistim, ki izvajajo napade na naše, zahodne cilje, odreka vsakršna racionalnost v smislu, da morda ti ljudje, čeprav na iracionalno destruktiven način, odgovarjajo na naša lastna nasilna dejanja. Vedno znova se torej njihove nasilne akcije interpretirajo kot akcije, ki izvirajo iz samega radikalnega islamizma. Iz njegove patološkosti. Danes se poskuša demonizirati specifična organizacija, tako imenovana Islamska država. Kar pravim, seveda ni poskus legitimiranja dejanj Islamske države oziroma dejanj posameznikov, ki se identificirajo z njo, temveč poskus iskanja načinov, kako stvarno, brez vojaških bližnjic, razreševati kompleksen in destruktiven fenomen.
Torej se moramo najprej obrniti vase? Nekateri trdijo, Zlatko Dizdarević, da se tukaj skrivajo korporacije, da gre v bistvu za fašistični imperializem, za boj za energente, in da je vera le pesek v oči.
Poudariti je treba, da destruktivnih napadov ne povzroča religija sama, torej islam. Gre za kontekst, v katerem se pomembna, celo odločilna politična, ekonomska in socialna vprašanja izražajo skozi religijo. Se pravi, da religija postane nekakšen prevodnik za druge probleme oziroma da obstajajo neke politične, ekonomske težave, ki jih sama politika in ekonomija ne moreta razrešiti, potem se pa ta vprašanja izražajo oziroma razrešujejo skozi religijo. Nujno je treba poudariti, da gre za kompleksne objektivne, nezavedne procese. Ti procesi zadevo dramatično zaostrijo, ker religija vprašanja privzdigne iz običajne na kozmično raven, lahko bi celo rekli, da jih položi v roke Boga. Ko pa pride do tega, spori postanejo mnogo bolj brutalni, divjaški, težko rešljivi, ker religija tosvetne realnosti zavije v neko simboliko. Čisto konkretno: Neka dejanja, ki so zelo krvava, kjer so razmesarjena trupla in imamo na stotine mrtvih civilistov, bi na običajni ravni obravnavali kot hud zločin, ki je popolnoma nesprejemljiv. V kozmičnem kontekstu pa postanejo obravnavana kot upravičeno dejanje, ko so mučeniki odgovorili na pritisk demonov. Da je na drugi strani neki sataniziran nasprotnik. In če se takšna interpretacija uveljavi, potem se začne na celotno družbo nasprotnika, vključno z otroki in ženskami, gledati kot na kolektivnega brezobličnega sovražnika.
In kaj se potem zgodi pri t. i. 'demokratičnih' zahodnih vladah? Volimo desnico, državljani izgubljamo pravice, pridemo do tega, da se razvoj skoraj ustavi. Kaj se zgodi človeku, ki ne razmišlja? To je masa ljudi, ki ima volilno pravico.
Glavni problem vidim v tem, da politična vodstva držav niso pripravljena svojim državljanom povedati resnice. V smislu, da so ta brutalna teroristična dejanja, ki se dogajajo v zahodnih državah in v muslimanskem svetu, v največji meri posledica politike, ki jo vodijo same, to je poskusov vojaškega 'reševanja' problematike. Zelo pomembno je poudariti, da se brutalni teroristični napadi nikakor ne bi dogajali zgolj na Zahodu, ampak so še v bolj destruktivni obliki usmerjena proti šiitom in Kurdom. Ti so v specifičnem kontekstu obravnavani kot sodelavci zahodnih napadalcev.
Kako to, da tega ne vidimo?
Prvi odgovor je, da se moramo zavedati, da so protiislamski diskurz zahodnjaki uživali že tako rekoč z materinim mlekom. Vsi veliki evropski misleci, od Erazma Rotterdamskega prek Thomasa Moora in Leibniza do Voltaira, so bili strupeno protiislamski. Ti intelektualci so začrtali smer razmišljanja zahodnih družb. Hočem povedati, da je islamski diskurz prisoten v močni obliki, je kot neka miselna podmena na Zahodu. In če državljani bolj ali manj živijo v prepričanju, da je islam nasilen, potem veliko lažje verjamejo v zgodbo, da gre za neko tvorbo, ki nas hoče sama po sebi uničiti. Uničiti naše družbe, uničiti demokracijo ... To, da Zahod že dve leti vodi vojno proti Islamski državi, in sicer v specifičnem miselnem kontekstu, ki obstaja še od napada na Irak leta 2003, naj ne bi mogel biti pravi razlog za teroristična dejanja. Po drugi strani pa ljudje postajajo depolitizirani. Zmeraj manj sledijo kompleksnim političnim temam. Namesto da bi vsaj v določeni meri to delali, nanje vplivajo stare taktike: kruha in iger. Imamo opravka s čedalje večjimi dozami medijskega športa. Drugič: ljudje se utapljajo v potrošništvu, saj skoraj nenehno nakupujejo in se obnašajo kot potrošniki. Tretjič, kar pa nikakor ni zanemarljivo, ljudje postajajo kolonizirani od sodobnih tehnologij. Namesto da bi spremljali tisto, kar je res pomembno in resnično, raje 300- do 400-krat na dan, vsaj mladina, starejši morda nekoliko manj, preverjajo, kaj pride po telefonu, Facebooku in tako naprej.
Morda lahko samo razumniki rešijo svet, pa mogoče bolj duhovni ljudje, če se povežejo skupaj.
Kar zadeva razlage, moramo najprej vedeti, da imajo zmeraj večjo vlogo na Zahodu tako imenovani 'think tanki'. To so neke raziskovalne agencije, ki so večinoma financirane iz zasebnih sredstev in torej ne morejo razmišljati zelo neodvisno in objektivno. Po drugi strani pa se mi zdi, da v zadnjem času celo akademiki, ki delajo v javnih institucijah, hitro zapadejo v neko tudi zakrito oziroma nezavedno obliko protiislamskega diskurza. Vedno znova iščejo razloge za teroristična dejanja na drugi strani, namesto da bi poglobljeno, v kontekstu, tudi z uporabo empatije iskali motivacije tistega, ki teroristična dejanja generira. Še enkrat, vsa zgodba se je začela z napadom na Irak leta 2003.
Če bi se človek vrnil k sebi, bil čim bolj naraven, potem bi se začel spraševati; kaj sem jaz narobe naredil? Vendar se zdi, da nam do tega veliko manjka.
Manjka nam samokritičnost v smislu, da se zavemo, da radikalni islamizem, teroristična dejanja v največji meri generiramo oziroma hranimo s svojimi lastnimi akcijami. Ne zgolj z neposrednimi vojaškimi intervencijami, ampak da tudi nismo pripravljeni upoštevati nekih vprašanj, ki muslimane jezijo. Govorim o Palestini, o dejstvu, da so muslimanske skupnosti marsikje po svetu preganjane. Palestinsko vprašanje pomembno omogoča radikalnim islamističnim organizacijam, kot je bila Al Kaida, kot je danes Islamska država, da rekrutirajo del muslimanov v svoje vrste. Če bi bili samokritični, bi začeli razmišljati o tem, kaj narediti, da se radikalni islam ne bo več porajal. Moramo razumeti, da je uporaba sile v muslimanskem svetu očitno kontraproduktivna. In v tem smislu je treba vedno znova, tudi v današnji situaciji poudariti, da je Islamska država nastala kot neposredna posledica napada na Irak leta 2003. Tovrstnih napak ne bi smeli ponavljati. Ne nazadnje, današnji teroristični napadi Islamske države niso neko naključje, ampak se moramo zavedati, da Zahod že od avgusta 2014 skupaj s šiiti in Kurdi vodi vojno proti tej sunitski tvorbi. V zadnjem letu je vojna postala izrazito intenzivna. Iluzorno je pričakovati, da Islamska država ne bo udarjala nazaj. Oziroma da ne bo ustvarjen kontekst, v katerem vsaj del sunitskih muslimanov meni, da je napaden sunitski islam in da mora sam udarjati nazaj ter braniti svojo skupnost. Sunitskih muslimanov pa je na svetu 1,5 milijarde.
Damjana Bakarič, fotografije: Shutterstock
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
