Italijanska diva Sophia Loren z avtobiografijo Včeraj, danes, jutri!

• »Če razmišljam o svojem življenju, me preseneča, da je vse resnično. Nekega jutra se bom prebudila in ugotovila, da sem samo sanjala. Da se razumemo: ni bilo lahko. Zagotovo je bilo lepo, bilo je težko, bilo je vredno. Uspeh ima svojo težo, s katero se je treba naučiti ravnati. Tega te nihče ne uči; odgovor, kot vselej, je v tebi.«

In njeno življenje je bilo prav zares izjemno, polno presenetljivih preobratov usode.

Neverjetno življenje velike dive

Sophio Loren Italijani še danes častijo skoraj po božje, saj je iz rodnega Neaplja osvojila svet, Hollywood in vse največje očarljivce svojega časa. Za njo je hodil Marlon Brando, vanjo se je do konca in čez zaljubil Cary Grant.

V filmskem svetu je ostala v spominu predvsem zahvaljujoč legendarnemu striptizu, ki ga je v filmu Leri, oggi, domani izvedla pred kolegom Marcellom Mastroiannijem, in tudi zahvaljujoč pretresljivi interpretaciji prezrte ženske v filmu A Special Day.

Za vlogo v vojni drami La Ciociara, posneti po istoimenskem romanu Alberta Moravie, je dobila oskarja in s tem postala prva igralka zunaj angleškega govornega področja, ki je osvojila to prestižno priznanje. Leta 1991 pa je dobila še en zlati kipec - za življenjsko delo.

Vse od leta 1957 je v Hollywoodu igrala v družbi najbolj znanih igralcev tistega časa, kot so na primer Clark Gable, Peter Sellers, John Wayne, Frank Sinatra ...

Niti siromašno otroštvo niti zaporna kazen nista vrgla sence na uspeh in lepoto te velike filmske dive, ki je kljub etiketi fatalne zapeljivke vse življenje preživela ob enem človeku.

Od grdega račka do laboda

Čeprav je kot mlada deklica, ki so jo zaradi njene suhosti klicali Zobotrebec, zase mislila, da je grda, se je razvila v pravo lepotico.

• »Moja mladostna doba je, če se primerjam s sošolkami, izbruhnila z veliko zamudo, skoraj je nisem več pričakovala. Ko sem napolnila petnajst let, sem se znašla v lepo oblikovanjem, čudovitem telesu, polnem življenja in obljub. Ko sem hodila po ulicah Pozzuolija, so se fantje obračali za menoj in žvižgali.«

Še rosno mlada je bila kmalu zatem deležna številnih zaročnih ponudb, a je imela Sophia takrat zase drugačne, predvsem pa veliko večje načrte. Že takrat je namreč slutila, kaj si v življenju želi postati.

Kot najstnica je odšla v Rim z željo, da bi postala igralka in delala kot model. S plačo, ki jo je dobivala z ilustriranimi novelami in s fotografiranji za romantične zgodbice, je v povojnem obdobju vzdrževala svojo družino. Poleg tega je sodelovala tudi na številnih tekmovanjih za lokalne izbore lepotic. Na enem od teh tekmovanj jo je leta 1953 opazil italijanski producent Carlo Ponti, ki ji je omogočil, da je igrala v nekaj nizkoproračunskih filmih, in na tak način spravil njeno igralsko kariero v pogon.

Ko jo je po njunem prvem srečanju povabil k sebi v studio, kar je samo po sebi veliko obetalo in skušal z njo posneti poskusni prizor v kopalkah in s cigareto v ustih, se je ponovno zdelo, da je videti nekako 'preveč'. Še posebno snemalci so bili polni pripomb, češ da je njen obraz prekratek, da ima preširoka usta in predolg nos, dokler ji ni prišel na pomoč nekoliko bolj sočuten masker, ki je predlagal zgolj drugačno osvetlitev. Prav njegove besede so Sophii pomagale, da se je odzvala, ko ji je Carlo veliko pozneje poskušal predlagati, da si nekoliko popravi izraziti nos.

• »Bila sem resnično mlada, pred seboj sem imela vplivnega moškega, veliko pomembnejšega in izkušenejšega od sebe, človeka, na katerega sem se počasi navezovala, človeka, ki je imel v rokah vajeti moje usode ... Kje sem našla pogum, da sem vztrajal pri svojih stališčih? Morda je bila to mladostna drznost, morda glasek v meni, ki je pravil, naj vztrajam, naj ne odstopam pri stvareh, za katere čutim, da so resnično pomembne. Mislim, da je moja gotovost, čeprav prežeta s sramežljivostjo in krhkostjo, naredila vtis tudi na Carla. Vselej je govoril, da je v meni prepoznal umetnico, prej kot igralko, in da je v meni nekaj sijalo. Ne vem dobro, kaj je s tem mislil, a zdi se mi, da je to bil poklon, in kot takega se ga oklepam.«

Prvo pomembnejšo vlogo je imela leta 1953 v filmu Aida, ki je nastal po navdihu istoimenske Verdijeve opere, leta 1957 pa je začela dobivati ponudbe za projekte v angleščini, zato se je že 12 mesecev pozneje preselila v Hollywood.

Z vlogama v filmih The Black Orchid in It Started in Naples je postala mednarodni seks simbol, a je dobivala tudi slabe kritike. Ker je želela, da bi se znebila etikete zapeljivke, je začela igrati resne like. Največji uspeh je požela v filmu Two Women, v katerem je igrala vdovo, ki z otroki poskuša preživeti vojno v Italiji.

Velika ljubezen njenega življenja

Njen uspeh na filmskem platnu je bil čedalje večji, Sophia pa je dojela, da njen odnos z 22 let starejšim producentom dobiva drugačne razsežnosti. Njun ljubezenski odnos je postal takšen, da filmska diva danes Carla označuje za človeka svojega življenja, s katerim je dobila dva sinova. Na svoj 23. rojstni dan se je z njim tudi poročila, a je bil njun zakon kmalu razveljavljen, Carla pa so razglasili za bigamista.

• »Septembra 1957 sva se, ne da bi sploh vedela, poročila po zastopnikih v mestu Ciudad Juarez. Ta mehiška poroka, ovekovečena na groteskni fotografiji dveh debelušnih odvetnikov, ki si namesto naju izmenjata poročna prstana, je sprožil pekel. Zakon je veljal v tujini, a ne v Italiji, nobenih posledic ne bi bilo, če se ne bi vmešala gospa Brambilla, ki je prišla na misel, da naju prijavi. Gospa Brambilla je bila neznana gospodinja iz Milana, ujetnica svojih predsodkov, ki jo je gnala potreba, da brani svetost zakonske zveze, ki jo je Carlova in moja ljubezen skrunila. Še vedno se spomnim. Kdo ve, kaj jo je gnalo v resnici. To sva se spraševala takrat, v vrtincu dogodkov, in včasih se vprašam še zdaj, ko se je vse v redu izteklo, Ne glede na trud ne najdem prepričljivega odgovora.«

Da bi človeka svojega življenja rešila pred obsodbami družbe in zaporom, se je Sophia odločila, da se vendarle ločita, osem let pozneje, natančneje leta 1966, pa sta se legalno poročila.

Toda to niti ni bila najbolj boleča zgodba od vseh iz Sophiinega razgibanega življenja.

Zaradi slabega nasveta svojih davčnih svetovalcev je prišla v navzkriž tudi z zakonom, kar se je leta 1980 končalo s sodbo kasacijskega sodišča z dokončno kaznijo trideset dni zapora. Vse to le zato, ker so njeni odvetniki pozabili uveljaviti splošne olajševalne okoliščine. V svoji avtobiografiji je te mučne trenutke objavila kar v obliki dnevnika, ki ga je pisala v tistih temnih dneh, ki so – kot pravi Sophia sama – spremenili njen način bivanja na svetu.

• »Brez svobode sem mrtev les, počutim se nekoristno, tu sem samo zato, da se me zavrže. Vsi so pripravljeni s pogledom, uperjenim v tla, pripravljeni, da me obtožijo za vsak najmanjši gib. Prav težko je razumeti, česa so sposobna človeška čustva. V sebi poskušam poiskati nekaj moči, ne morem računati na pravico. Poskusiti moram premagati to grdo izkušnjo, to sceno.«

In besede so postale ogenj

Sophia je osebni dnevnik pričela pisati v zaporu in s tem nikoli ni več prenehala. V samoti pisanja je našla tolažbo in se spoznavala. Tako se je počutila varno v svoji intimi, 'kot bi samo tam lahko bila doma'.

Do tistega pomladnega jutra, ko se je med opazovanjem v ogledalu naenkrat zdrznila ob misli: 'Kaj se bo zgodilo z mojim dnevnikom, ko mene ne bo več?'

• »'Za nikogar meni!' sem rekla Ines ter Ninni in se umaknila v svojo sobo. Dolgo sem gledala tisti črni zvezek trdih platnic, ki je bil družabnik toliko misli, toliko čustev. Počasi, brez naglice sem ga prelistala. Ko sem obračala strani, sem začutila vonj po letih, iz razlike v pisavi – zdaj je bila ostra, zdaj živčna, zdaj razvlečena – sem razbrala spremembe v razpoloženju. Na koncu sem šla v kopalnico in vzela škatlico vžigalic. Dovolj je bil majhen gib in moje besede so postale ogenj in potem pepel. Ni mi bilo žal, samo, sem ter tja, malo nostalgije. In nisem nehala pisati. Od takrat pa se ob izteku vsakega leta zanesem na vžigalico, kot bi bila čarobno orodje v obredu med menoj in menoj.«

Sophia Loren je v svoji avtobiografiji Včeraj, danes, jutri – moje življenje, ki je pred dnevi v slovenščini izšla pri Mladinski knjigi, z besedami in prilikami pred vžigalicami rešila nekaj svojih najintimnejših misli, čustev in spominov, ki jih njeni oboževalci po svetu te dni množično in na dušek prebirajo.

Priporočamo v branje!

Avtobiografija najpriljubljenejše italijanske filmske zvezde.

Ženeva, pred nekaj leti. Dva dni pred božičem Sophia krasi božično drevo in kuha večerjo. Vse je pripravljeno za predbožično družinsko srečanje. Medtem ko se v pričakovanju veselega dogodka preoblači, naleti na šatuljo, v kateri so shranjeni njeni številni spomini, zapiski, pisma in fotografije. Ti, zdaj zbrani in na novo napisani z njeno roko, stran za stranjo, v petnajstih poglavjih vodijo bralca skozi igralkino izjemno razgibano življenje, skozi številne padce in vzpone, skozi trenutke uspeha, zmagoslavja, sreče, a tudi žalosti in ponižanja – od skeča, ki ga je pripravila kot še zelo mlado dekle o Carlu Pontiju (Ponti je bil njen življenjski sopotnik kar 56 let), do portreta, ki so ji ga poklonili vnuki; ali od njenih spominov na Caryja Granta, Georgia Armanija, Charlieja Chaplina, Vittoria De Sica in številna druga zveneča imena svetovne kinematografije – pa seveda do Neaplja, kot sama vedno poudarja, »njenega« mesta.

Knjiga Včeraj, danes, jutri skozi pripoved odstira njeno izjemno življenjsko pot, pot ženske, ki je trdno zaznamovala čas in obdobje, v katerem je aktivno delovala in v katerem danes živi, in ki je edina italijanska filmska zvezda, ki jo ima rad cel svet. Vsekakor izjemno pričevanje o nadvse cenjeni in spoštovani ženski, ki je bila s svojo neprekosljivo lepoto vedno blizu ljudskim srcem.

O Sophii Loren!

Nekaj zanimivih rekov, ki so tako ali drugače povezani s Sophio Loren:

• O njenem obrazu je bilo nekoč zapisano: "Če vzamemo vsak delček posebej, so grdi. A ko delčke zložimo, dobimo čudovito celoto."

• Legendaren je njen stavek: "Vse, kar imam, dolgujem špagetom."

• "Seks apel," je s svojim seksi italijanskim naglasom povedala Sophia Loren, "je 50 odstotkov tega, kar imaš, in 50 odstotkov tistega, kar ljudje mislijo, da imaš."

Ste vedeli, da je bila Sophia Loren:

• ... edina ženska, ki je pri več kot 70 letih pozirala za Pirellijev koledar (2007)?

• ... posredno povezana z zloglasnim Benitom Mussolinijem? Leta 1962 se je nameč Sophijina sestra Anna Maria poročila z najmlajšim sinom Benita Mussolinija Romanom, s katerim imata hčerko Alessandro Mussolini, ki je danes konservativna političarka.

Ne spreglejte tudi!

V založbi Mladinske knjige je izšlo še nekaj čudovitih knjižnih novosti, med katerimi bi na tem mestu izpostavili nekaj naslednjih novosti:

Richard J. B. Bosworth, MUSSOLINI

• Knjiga izčrpno izriše Mussolinija kot lažnega intelektualca in impulzivnega hujskača, ki se vztrajno vzpenja, ustvarja o sebi mit, brutalno vlada in klavrno konča. Bralcu odpre izjemen vpogled v ozadje njegovega intimnega in političnega življenja: predstavlja vzvode fašistične ideologije, ki je pognala v smrt milijon ljudi. Prikazuje politika, ki je sejal vihar nasilja in sanjal, da bo pobil štiri milijone manjvrednih slovanskih Italijanov. Spremno besedo, ki obravnava položaj Slovencev v Italiji, je napisal dr. Jože Pirjevec.

• Alenka Puhar, ALBUM: IZIDOR CANKAR – MOJSTER DOBRO ZASUKANIH STAVKOV

Ljubezen do dobro zasukanih stavkov – s to domislico je mladi pisatelj Izidor Cankar (1886–1958) opredelil Fritza, umetnostnega zgodovinarja, ki se je pred sto leti napotil v Italijo, Cankar pa ga je postavil za ključno osebo romana S poti. Zdaj naj te besede obnovijo spomin na avtorja, ki se je rodil v Šidu v Slavoniji, a kot fantič prišel v Ljubljano in se razvil v enega najbolj markantnih ljudi naše kulture. Slovensko dvajseto stoletje bi bilo verjetno zelo drugačno, ko ne bi vanj posegal izredno inteligentni, za literaturo in umetnostno zgodovino nadarjeni Izidor – bratranec dosti bolj slavnega, deset let starejšega Ivana Cankarja. Njegovo zgodbo so raziskali in opisali Irene Mislej, Luka Vidmar, Bernard Nežmah, Igor Grdina, Željko Oset, Milček Komelj in Aleš Maver, Alenka Puhar pa je napisala njegov življenjepis in za knjigo zbrala več kot 200 fotografij.

• Janez Menart, ZADNJA POMLAD

Prva jesen (1955) je bila prva samostojna pesniška zbirka Janeza Menarta (1929 -2004). Zadnja pomlad je naslov, ki ga je izbral pesnik sam, pesmi zanjo pa njegova žena Tonka Menart in hči Barbara Menart Senica. Iz njegovega petdesetletnega ustvarjanja sta izbrali tiste pesmi, ki so mu bile najbolj pri srcu.

Več o številnih drugih knjižnih novosti pa boste našli kar na emka.si!

Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"