Odnos med Ivanom Cankarjem in ženskami doslej ni bil celoviteje raziskan. Na vprašanje, kdo so bile resnične ženske, s katerimi se je Cankar spuščal v ljubezenska razmerja, ali so mu one svoja čustva vračale in kaj je sam pričakoval od njih, odgovarja Peter Kolšek v knjigi Reci tvoji roki, da jo poljubljam, Ivan Cankar in ženske.
Mladinska knjiga s tem delom zaključuje založniško leto in se še zadnjič poklanja velikemu pisatelju in dramatiku. V dokumentarno-esejističnem delu se Kolšek opira na znana, ohranjena pisma, ki jih je Cankar pisal ženskam, in ne na to, kako je ženske Cankar orisal v svojih literarnih delih. Kot je povedal na današnji predstavitvi v knjigarni Konzorcij, se je v študentskih letih ukvarjal s Cankarjevimi pismi, ki si jih je zapomnil kot "dragoceno pričevanje in zelo zanimiv vpogled v njegovo ljubezensko življenje oz. vsaj v aspiracije, ki zadevajo ljubezen".
Cankar je ženskam, s katerimi je bil v ljubezenskem odnosu, napisal okoli 370 sporočil, med katerimi prevladujejo pisma, nekaj je tudi razglednic in kartic. Kot je dejala urednica Nela Malečkar, se tudi v pismih, ki so po njenem prepričanju ena najlepših ljubezenskih pisem v slovenski literaturi, Cankar izrisuje kot mojster sloga, v njih je veliko izvirnih poetičnih komplimentov, kar je sicer za literaturo dobro, za ljubezen pa vprašljivo. Vsekakor je zapeljeval, je na to pripomnil Kolšek, a to ni tako pomembno.
"Čeprav je jasno, da so pisma, tudi Cankarjeva, pogosto prostor psiholoških manipulacij, skoznja vendarle teče tok avtentične govorice in intimne resnice. Ker je bil Cankar mojster sloga, v pismih nič manj kot v literarnih pripovedih, so njegova sporočila zmeraj vsebinsko odmerjena, razpoloženjsko zaokrožena, večinoma duhovita poslanica. V njih bi težko našli prazen stavek, četudi gre samo za pripis na razglednico," je v uvodu v knjigo zapisal Kolšek.
Želel je predstaviti ženske, ki jim je Cankar pisal, to bile predvsem učiteljice, gospodične, gospe, "tudi kakšna vdova bi se našla", ter orisati, v kakšnem odnosu so bile s Cankarjem in on z njimi, kako daleč so šla ta razmerja in kaj je imel Cankar od tega oz. kaj so od tega imele one same. Iz knjige je mogoče po njegovih besedah izluščiti konturo Cankarjevega ljubezenskega življenja. Največ njegove pošte je prejela zaročenka Štefka Löffler, najbolj znamenita, najdaljša in najbolj sistematična pisma pa so po Kolškovih besedah pisma Anici Lušin.
Neohranjenih Cankarjevih pisem ni veliko, a nekaj jih je - med njim in Minko Lušin, Aničino starejšo sestro, se na primer ni ohranil niti en primer korespondence. V pisateljevi zapuščini je tudi zelo malo pisem, ki so mu jih napisale ženske. Od Anice Lušin so se ohranila tri. Razlogi za to so različni, glavni je ta, da Cankar listov svojih dopisovalk ni shranjeval ali pa jih je pri selitvah izgubljal.
Kot so zapisali pri založbi, si je Kolšek tako z upoštevanjem pisem, žensk kot literarnih likov in pričanj sodobnikov prizadeval ustvariti objektivno podobo nagovorjenih žensk, hkrati pa se približati Cankarjevemu zapletenemu erotičnemu podzemlju.
Knjiga pomembno razbija stereotipe o Cankarjevem odnosu z ženskami in po Kolškovih besedah zavrača domneve, da je bilo njegovo sobivanje z ženskami neharmonično in nekatere trditve, "da je bil kot moški, kot ljubimec nezadosten". "Doslej smo vedno poslušali o tem, kako Cankar ni znal z ženskami, se jih je bal, bežal pred njimi. A velja ravno nasprotno, ves čas se je z njimi zapletal," je ob tem poudarila Nela Malečkar.
