"Na vas se obračava z vprašanjem v vezi z najinim devetletnim sinom, ki je četrti po vrsti, pred njim pa imava še 11- in 13-letno hčerko ter 16-letnega sina. Najbrž si lahko predstavljate, da je pri nas doma običajno zelo živahno, sama sem zaradi skrbi za dom in vzgojo za nekaj časa pustila dobro plačano službo, saj sva z možem menila, da noben denar ne odtehta časa, ki ga namenim otrokom. Pri najmlajšem pa se zdi, kot da čas ni bil dovolj, saj nenehno išče pozornost, vede se, kot da bi se moralo vse vrteti okrog njega, ali pa gre v drugo skrajnost, da se kar umakne v sobo, pogostokrat ga najdem objokanega ali jeznega, pravi, da ga z očetom nimava rada, da ga nobeden v družini nima rad in da bi včasih najraje videl, da ga ne bi bilo. Po vsem času in energiji, ki ga vlagava z možem v družino in svoj dom, sva ob takih izjavah največkrat šokirana in prizadeta in ne veva, kaj sva storila narobe, da je tako." Petra in Jani
Svetovalec Ivan Platiša odgovarja:
Vaša starševska stiska močno izstopa iz vašega vprašanja in poleg krivde doživljate še žalost in sram, kajti vse svoje moči ste posvetili družini, potem pa se zgodi to, kar opisujete pri svojem četrtem otroku. Nekako je razumeti, da s prvimi tremi otroki ni bilo takih težav, čeprav so vsi trije najstniki in jih lahko vodite in obvladate. Ob treh neproblematičnih otrocih se še toliko bolj sprašujete, kje in kaj ste naredili narobe, da se vaš devetletni sin tako odziva. Zato se boste skupaj z možem morali odvezati od tega, da bi iskali krivca ali da bi morali analizirati preteklost in odkrivati trenutek, kjer se je zgodilo nekaj narobe.
Krivda nas največkrat tako ohromi, da zelo težko usmerimo moči v iskanje prave rešitve in načrtovanje naslednjih korakov. Torej boste skupaj z možem morala zamenjati zorni kot pogleda na nastali položaj in začeti raziskovati, kaj se v vaši družini zares dogaja. Svojemu najmlajšemu sinu boste dnevno namenili nekoliko več časa, ampak ne s premlevanjem, zakaj tako razmišlja in čuti, ampak v tem, kar rad počne ali ustvarja. Ko boste z njim, ne silite vanj z vprašanji, ni mu treba dajati občutka, da ste zaskrbljeni in razočarani zaradi njega, ampak samo bodite z njim. Sčasoma se bo njegov občutek spregledanosti in pozabljenosti začel spreminjati, dokler vam ne bo zaupal še kaj več kot to, da se počuti odrinjenega.
Dovolite mu, da gre skozi odkrivanje besed za to, kar čuti, kaj se v njem in okoli njega dogaja, kaj sporoča z iskanjem pozornosti bodisi ob družinskih članih bodisi v umiku. Morda boste rekli, da ste mu res omogočili veliko možnosti za njegove želje, aktivnosti, druženja, nič manj kot otrokom pred njim, toda za vaše starševstvo je mogoče prišel čas, da se malce ustavite in začnete družinsko povezanost graditi še na tem, da lahko vsak član družine čuti in doživlja to, kar je dejansko v njem, ne da bi mu bilo to zanikano, razvrednoteno, zatrto ali preusmerjeno v nekaj, kar v očeh staršev edino šteje.
Zato je tako pomembno, da se z možem res ne počutite krivo, kajti družina je neke vrste živ organizem, kjer se dogajajo nenehne spremembe. Lahko se zgodi, da to dejstvo preprosto spregledamo in starševstvo ter vzgojo otrok začnemo dojemati kot projekt, ki smo mu odrasli določili smernice in cilje. Naj vam bodo daljši novembrski in decembrski večeri priložnost za skupno povezovanje, pogovor in za ustvarjanje varnega in zaupnega družinskega prostora.
Zaupajte nam svojo težavo
Če bi radi, da naši sodelavci pomagajo tudi vam, nam pošljite pismo po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana. E-naslov: info@revijajana.si
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču