Svetovalka Damjana Bakarič, komunikologinja in avtorica knjige o tesnobi, za revijo Jana odgovorja na vprašanje bralke, ki ima za seboj že perečo izkušnjo hude izgorelosti.
Pismo bralke:
- "Sem deloholik in pri delu izredno uspešna. Naučena sem, da je treba vsakršne težave, ki se nanašajo na psihologijo človeka, skrivati, ker te hitro obsodijo, da je s teboj nekaj hudo narobe. Predolgo sem ignorirala znake telesa, ki so se kazali kot utrujenost, nejevolja, razdraženost, čedalje več negativnih mislih ... Zdaj se dogaja to, da zjutraj komaj vstanem in se odpravim na delo. Energije je izpuhtela čez noč. Vse dneve sem 'priklopljena' na delodajalca, vsaka e-pošta, ki jo dobim, me prestraši, slabo mi postane ob telefonskem klicu nadrejenega. Sploh se ne sprostim več. Nisem si upala nikomur ničesar povedati, ker se bojim vsega. En dan se mi je zgodilo, da v avtu na poti v službo nisem mogla več dihati, postalo mi je vroče, hkrati mrzlo, tresla sem se znotraj, svet je dobil druge dimenzije. Bojim se, da je to tisto, česar me je najbolj strah." Ksenija
Damjana Bakarič odgovarja:
- "Draga Ksenija, oko in uho se mi je ustavilo pri besedi deloholik. Naj vam povem, da biti deloholik v resnici ni ravno nekaj, kar je vredno spoštovanja. Pa ne razumite me narobe. To velikokrat pomeni, da se ljudje ne znajo ustaviti, si zase vzeti časa in se dostojno spočiti. Kako naj spoštujemo nekoga, ki ne spoštuje sebe? Ali pa prek dela bežijo stran od težav, ki bi jih morali rešiti. Lahko pa delo celo ljubimo in se tudi tako lahko izčrpamo. Najpomembneje, kar morate storiti zase, je, da zmanjšate količino dela. To, da vas je strah e-pošte in telefonskih klicev, mi pove, da gre za stisko, iz katere ne znate, in po napisanem sodeč ste že v fazi izgorevanja. Obiščite zdravnika, povejte mu za svoje težave, ne prelagajte jih na pozneje. Očitno se vam to že nekaj časa vleče, kar potrjuje tudi dogodek v avtomobilu. Kot ste ga opisali, je videti, kot da gre za napad panike. Poskušajte se povezati z ljudmi, od katerih lahko dobite razumevanje in podporo in ki jim lahko poveste, kaj se vam dogaja. Ni dobro, če je človek v stiski, in tega nikomur ne pove. Niste končali zadnjega stavka. Če prav sklepam, vas je strah tega, da je z vami nekaj psihično narobe. Ne bojte se tega, to ne pomeni, da ste nori. To pomeni le, kot vedno napišem, da morate nekaj spremeniti. Svojo notranjost in okolje. Morda ne bi bilo slabo, če greste k psihologu. Vse se da rešiti. Moč je v vas in samo od vas je odvisno, ali boste prevzeli odgovornost zase in svoje življenje. In niste sami, več nas je, veliko nas je. Pred leti sem v knjigi Boštjana M. Zupančiča, Prva od suhih krav, prebrala, da »v svetu, ki je vsak dan in progresivno bolj absurden, nor in že kratkoročno samouničevalen, v svetu, v katerem vladajo vse bolj nori, je logično, da pametni 'padajo ven iz konteksta,' da norijo«. Kdo je nor, o tem ni vredno razpravljati. Vsi in nihče. Pameten pa je tisti, ki bo poskrbel za to, da se dobro počuti in da je zadovoljen sam s seboj vsaj večji del časa. Torej, poskrbite zase, ker nihče drug ne bo, in za svoje počutje ste odgovorni samo vi. Strokovnjaki vas lahko usmerjajo, vodijo, pomagajo, a vi ste tisti, ki morate spremeniti svoj notranji svet. Pojdite na dopust, če ste finančno preskrbljeni, ne tratite časa v uničujočem delovnem okolju, zdi se, kot da trpite, ko morate delati tam. Meni osebno je življenje tako veličastno in dragoceno, da ga ne bi tratila v strupenem okolju. Če niste preskrbljeni, pojdite po korakih. Najprej oddih, soočenje, razmislek. Šele mirni lahko najdete pravilno rešitev zase. Vi sami jo morate najti, tega ne more nihče drug namesto vas. Ne zdravniki, ne psihiatri, ne terapevti. Verjemite, človek ima za svoj obstoj v sebi veliko več moči, kot si misli."
Zaupajte reviji Jana svojo težavo!
Če bi radi, da sodelavci revije Jana pomagajo tudi vam, jim pošljite pismo po pošti na AM Ljubljana, d.o.o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana. E-naslov: info@revijajana.si
