Izidor Gašperlin o mitih in resnicah partnerskih odnosov

“Ogromno Slovencev je nesrečnih že samo zato, ker niso srečni,” je prepričan Gašperlin. (foto: HELENA KERMELJ) HELENA KERMELJ
Vir: Lady
24. 2. 2019

Nekoč profesor na srednji šoli, pozneje programer, nato podjetnik z lastnim podjetjem, ob tem pa družinski človek – soprog in oče –, ki za kakovostne terapevtske seanse gradi temelje ravno iz osebnega zaledja. 

Danes vodi skupine, delavnice in predavanja po državi in razstira pogled na boljši jutri tistim, ki ga najbolj potrebujejo. V novogoriški etapi Cikla pozitivne psihologije bo Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt, krmaril med najpogostejšimi miti in resnicami partnerskih odnosov, jih podkrepil z izkušnjami in raziskavami, končne razmisleke in odgovore pa bo prepustil udeležencem.

► Leta 2008 ste se zazrli v oči fotografiji in zanjo začeli prejemati mednarodne nagrade. Po Islandiji ste celo vodili fotografsko skupino. Ste poleg neomajnega deloholika po duši tudi popotnik?

Res je! Že pred leti smo kupili avtodom in z družino prevozili Evropo po dolgem in počez. Nato si je hčerka za 18. rojstni dan zaželela v Namibijo in smo šli tja z Zvonetom Šerugo. To je bila velika napaka – nobeno potovanje po tem se temu ni uspelo približati.

► Kaj pretehta na potovanjih – narava ali ljudje in kultura?

Absolutno narava. Nekateri trdijo, da potujejo zaradi stika z domačini, vendar sem glede tega precej omejen. Človek zelo težko naveže pristen stik. Zanje si denarnica in prav to spoznanje je pripeljalo do preloma v Etiopiji, ko smo fotografirali tamkajšnje domačine. Uvidel sem, kako jih izkoriščamo. Predstavljajte si – sedite na vrtu, ko prikoraka horda ruskih fotografov z vrhunsko opremo, te fotografira, nazadnje pa so še jezni nate, ker ne sodeluješ. Dokončno sem se od tega poslovil na Kubi, kjer domačini niso marali, da jih fotografiraš. Uporabiti sem moral različne tehnike, da sem jih ujel v objektiv v trenutku, so me uzrli. Portreti so morali biti pristni.

► Nič nenavadnega, da so vam med slovenskimi terapevti hudomušno nadeli vzdevek Indiana Jones ...

Po eni strani sem res. Zdi se mi, da sem kot terapevt drugačen, vsaj kolikor opazujem preostale moške terapevte. Hodim po svoje in ne trapam. Držim se osnovnih zakonitosti terapije, v okviru njih pa poskušam ravnati po svoje. Zelo podobno fotografiji – pokrajina je klišejska, v njej so zapisana jasna pravila, pa vendar poskušam svojim izdelkom podariti noto drugačnosti. Torej, pri terapijah vse bolj odstopam od osnovnega modela. To je moj temelj. Vse bolj postajam partnerski terapevt, pri čemer ni pravil.

► Res?

Bolj se jih držiš, manj ti uspeva.

► Zakaj menite, da je tako?

Ker je vsak posameznik zgodba zase. In ko premešamo dva, dobimo milijon kombinacij. Rad se pošalim, da se, ko jih usmerjam, počutim kakor voznik na križišču. V želji, da najdejo skupno smer, jim poskušam priskočiti na pomoč, nato se jim pomagam razvijati in preprečujem, da bi se preveč zaletavali. V duhovnosti, recimo, obstaja fantazma, da vesolje stremi k uresničitvi vsega, kar si zaželimo. Pustimo to, da osnova partnerskega odnosa ni v tem, da se imata dva lepo. Partnerski odnos je zato, da imata otroke.

To je naravno, genetsko in evolucijsko. In zato, da razrešujeta vsak svoje težave – v dvoje. Ob tem se seveda lahko imata lepo, nista pa zaradi tega skupaj. Ljudje pričakujejo, da bodo skupaj poželi vse želje in potrebe, da bodo srečni in zadovoljni. Če temu prištejemo še slovenskost, pa so ljudje že v osnovi razočarani. Ogromno Slovencev je nesrečnih že samo zato, ker niso srečni. Verjamejo, da je z nekom, ki ni srečen, nekaj hudo narobe. Halo! Lahko smo stoodstotno srečni štirikrat na leto, pa še to smo srečneži. Zase ne vem, ali sem bil v življenju že stoodstotno srečen.

► Obstaja kaj, kar bi vas pripeljalo do stoodstotne sreče?

Moj cilj je biti zadovoljen brez stoodstotne sreče.

► Kakšne cilje pa želite doseči pri strankah?

Vse bolj stremim k učenju parov samostojnega reševanja težav, torej, da jih opolnomočim. Povem jim, da je moj namen čim manjše število srečanj in da me čim prej ne potrebujeta več. Pa ne zato, ker ju ne bi maral, ampak ker sem se znebil teh partnerskih iluzij, da je v odnosu treba vse rešiti. In ko partnerja sprejmeta vse normalne stvari, kar počneta v odnosih, in ko vsakemu postavim še ogledalo, ugotovita, kako doživljata drug drugega, koliko nesporazumov in sklepanj je popolnoma zgrešenih. Seveda pa je terapevtsko, da vozle, ki ju družijo, malo zrahljam.

► Kako z vidika terapevta odgovarjate na famo o sorodnih dušah? Oziroma, verjamete v to, da za vsakega obstaja nekdo?

Verjamem v sorodne duše, ne verjamem pa v duše dvojčice. Verjamem, da ni prav veliko žensk na tem planetu, s katerimi bi se lahko lepo ujel. Po drugi strani pa sem tudi prepričan, da ni vsakemu namenjeno, da ima nekaj podobnega duši dvojčici oziroma da je tisto, kar dela partnerski odnos zadovoljujoč, trud z obeh plati. Pred kratkim sem imel predavanje za starše – po koncu je k meni pristopila gospa in mi dejala, da so poslušali že toliko predavanj, vendar sem prvi, ki jim je dal občutek, da so popolnoma v redu. Da ni z njimi nič narobe in da so povsem v redu starši. Saj ne znajo vsega, ampak se lahko naučijo. Ženske navadno izrazijo, da potrebujejo moškega, ki jim po matematično razloži, kako delujemo.

► Prav temu so namenjeni tudi zapisi v vaši knjigi Čutim, torej sem!

S knjigo poskušam na zelo preprost način razložiti zakomplicirane zadeve. Kaj sta osebna rast in kaj duhovnost, kaj so čustva – zakaj jih imamo in zakaj je pomembno z njimi ravnati.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografija: Helena Kermelj

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri