Jacqueline Kennedy Onassis se je z možem zbližala šele po smrti otroka

Jacqueline Kennedy Onassis  se je z možem zbližala šele po smrti otroka (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Jana
4. 1. 2017

Pravljično lepo podobo idealnega prvega para ZDA je s svojo prirojeno eleganco, bistrostjo in lepoto ter izbrušenim občutkom za modni slog pomagala ustvarjati prav prva dama, znana preprosto kot – Jackie.

Dve desetletji po smrti je še vedno v spominu ljudi. Kaj novega povedati o ženski, ki je s svojo podobo narekovala modne trende, ki je kljub moževi nezvestobi javno gojila podobo romantične ljubezni, ki je bila razgledana, očarljiva, vsesplošno všečna? O kateri vsi vedo vse? Pobrskali smo za manj znanimi dejstvi.

Brihtna, a občasno poredna

Jacqueline Bouvier se je leta 1929 rodila v bogato krščansko družino. Kot je zapisala njena osnovnošolska učiteljica, je bila »brihten, radoveden, občasno poreden otrok,« zaradi česar so jo včasih poslali tudi na pogovor k ravnatelju.

Ko je bila stara deset let, sta se njena starša ločila, kar je bilo takrat zelo nenavadno in je malo Jacqueline močno prizadelo. Tri leta pozneje se je njena mama spet poročila in Jackie je potem imela poleg mlajše sestre še dva polbrata in polsestro. Odločila se je za študij zgodovine, umetnosti, literature in francoščine. Poleg tega je tekoče govorila še špansko in italijansko. Prvo leto študija je opravila v Parizu in to obdobje opisala kot najlepše leto v življenju.

Mediji – nujno zlo

Po diplomi se je zaposlila pri washingtonskem časopisu Times-Herald, kjer je dobila rubriko Radovedno dekle s fotoaparatom, ki je kmalu postala ena najbolj branih. Kljub svoji novinarski izkušnji pa pozneje kot prva dama novinarjev odkrito ni prenašala, saj je čutila, da so mediji iz nje naredili objekt, medijski produkt, ki bi moral v vsakem trenutku tešiti nenasitno in nikoli pogašeno žejo radovednih množic.

Prva zaroka in JFK

Preden je spoznala Johna Kennedyja, se je videvala z bančnikom Johnom Hustedom, ki jo je opisal kot »nebeško lepo, prav nič vzvišeno, uničujoče bistro, s prirojenim občutkom za slog.« Ko se je zanjo začel zanimati 12 let starejši Kennedy, ambiciozen in premožen politik, je bila Jackie zadržana. Poznala je njegov sloves velikega ženskarja in jasno ji je bilo, da v njej išče ustrezno ženo, ki mu bo pomagala utreti pot v Belo hišo. Njuni sodobniki si niso edini, ali sta bila v tistem času zaljubljena ali samo racionalna. Pravzaprav sta si bila zelo podobna – oba sta se bala čustvene bližine in predanosti drugi osebi. Jacki je ločitev staršev globoko ranila, Jack, kot so ga klicali domači, pa je bil kot otrok velikokrat bolan in pogosto osamljen, saj čustveno odmaknjene mame nikoli ni bilo ob njem. Po letu videvanja je Jack Jackie za roko zaprosil po hreščeči telefonski liniji, ko je iz Anglije poročala o kronanju kraljice Elizabete. Poročila sta se septembra 1953.

Letanje za krili

JFK je vse življenje upošteval nasvet svojega očeta, »naj se da dol, kolikokrat le more«. Jackie je vedela za večino njegovih stranpoti, vendar se je delala, da je ne motijo, dokler zanje ne ve širša javnost, saj javnega posmeha in ponižanosti ni bila pripravljena prenašati. Seveda jo je moževa nezvestoba prizadela. Leta 1956 je imela intervju za televizijsko hišo NBC, kjer jo je kot ženo vzpenjajočega mladega demokratskega kandidata za predsednika novinar vprašal, ali je zelo zaljubljena v svojega moža. Jacqueline, takrat visoko noseča, je mirno odgovorila: »Ne.« Na JFK-jevo srečo so odgovor v končni montaži izrezali.

Vse njene nosečnosti

Novembra 1955 je Jackie v tretjem mesecu nosečnosti splavila, kar jo je močno potrlo. Nekaj mesecev pozneje je bila spet noseča. Kljub rizičnemu stanju se je pridružila možu na predvolilni konvenciji. Tik pred predvidenim rojstvom je JFK odšel na križarjenje po Sredozemlju, čeprav ga je Jackie rotila, naj ostane z njo. Ko je odšel, je rodila mrtvorojeno deklico. Jack je okleval, ali naj prekine križarjenje, in takrat se je odločila, da ga bo zapustila. Šele zajetna podkupnina Josepha Kennedyja, razvpito ambicioznega Jakcovega očeta, jo je prepričala, da si je premislila. Novembra 1957 se je rodila Caroline, dobra dva tedna po tem, ko je bil JFK na volitvah leta 1960 izvoljen za 35. predsednika ZDA, še sin John. Leta 1963 je bila Jackie spet noseča. Rodila je sina Patrica, ki pa je živel le nekaj ur. Tragedija ju je z možem končno zbližala.

»Moji otroci, moja odgovornost«

Jacqueline se je zelo trudila, da bi otroka odrasla v čim bolj »običajnih« razmerah. Z njima je preživela veliko časa. Varnostni službi je strogo zabičala, da predsednikovih otrok ne smejo razvajati in kot primer navedla, da si morata otroka svoje igrače in druge stvari nositi sama. Ob obisku plaže je vztrajala, da je preprečevanje utopitve njena skrb in da tajna služba »ni odgovorna za nezgode, ki bi se otrokoma primerile ob normalni igri«. V Beli hiši je uredila šolo in vrtec za Caroline in Johna ter še nekaj otrok družinskih prijateljev in uslužbencev.

Številna protislovja

Ena njenih najbolj varovanih skrivnosti je bila, da je bila strastna kadilka, ki se cigaretam tudi v času nosečnosti ni odpovedala. Na dan je pokadila tudi dve škatlici. Skoraj nihče ni vedel niti, da je Jackie, njenega moža in polovico najožjega predsednikovega osebja s »čudežnimi« injekcijami zalagal Max Jacobsen, čudaški 'dr. Feelgood'. Z injekcijami, v katerih je bila mešanica vitaminov, amfetaminov in steroidov, je preganjal izčrpanost ob državniških obveznostih in stalne bolečine, ki so pestile JFK-ja. Dajale so občutek moči, samozavesti in dobrega počutja, njihova temna plat pa je bila zasvojenost in huda depresija.

Jackie, nesporna modna ikona svojega časa, je bila doma najraje v hlačah in bosa. Zato pa je toliko bolj premišljeno skrbela za svojo podobo v javnosti. Na leto je zapravila več kot 120 tisoč dolarjev (kar je, preračunano v današnjo vrednost, dober milijon dolarjev), od tega tretjino za obleke. Poleg tega se ni mogla upreti nakupu starin in umetnin, za katere je vsak mesec namenila več tisoč dolarjev.

V nasprotju z milo in vzvišeno javno podobo je bila njena navada, da je nadvse rada zbadala ljudi in dajala zlobne pripombe. Tako je Indiro Gandhi označila za »pravcato suho slivo«, De Gaulla kot »tistega egomanijaka«, Hruščevo hčerko za »blond pripradnico Wehrmachta, ki vodi koncentracijsko taborišče«. Njenim bodicam ni ubežal niti JFK. Med drugim je oponašala njegovo nečimrnost z besedami, da se je še Liberace manj pogosto gledal v ogledalu kot on. Pa še nekaj je močno presenetilo vsakogar, ki jo je na novo spoznal – njeno hitro menjavanje razpoloženja. »Jackie je znala biti neverjetno vedra in prijetna, naslednji hip pa je brez očitnega razloga postala zadirčna in neprijazna,« je o njej pripovedoval njen polbrat Jamie.

Potem je bilo vse drugače

22. november 1963 je za vedno spremenil njeno življenje. Dodajmo še majhno, a ne nepomembno, podrobnost, vezano na tragičen dogodek tistega dne. Gotovo je že vsak od nas videl posnetek, na katerem se predsedniški par po Dallasu vozi v odprtem avtu, ko JFK nenadoma omahne, Jackie pa je videti, kot da želi čez prtljažnik splezati iz avta. V resnici je hotela ujeti večji kos lobanje, ki ga je strel odbil iz predsednikove glave, da ne bi nedostojno obležal na tleh.

Kmalu zatem je zapustila Belo hišo, ki jo je v kratkem času, ko je v njej bivala družina Kennedy, v veliki meri na novo opremila z izbranimi kosi pohištva, pridobljenih iz muzejev in od zbiralcev. Vsem bodočim prvim damam je nakazala, da predsedniška palača ne služi le kot jedilnica pomembnim državnikom, ampak je prostor visoke kulture in umetnosti.

Pet let pozneje se je poročila z bogatim grškim ladjarjem Aristotlom Onassisem. Špekulacij, da jo je bolj kot ladjar privlačil njegov denar, ni manjkalo. Onassis je leta 1975 umrl, Jacqueline pa je postala uspešna knjižna urednica. Umrla je maja 1994, stara 64 let. Med legende je bila zapisana že davno pred tem.

Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: Profimedia

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri