Jaka Tomc: »Če se zjutraj zbudiš dobre volje, si že maničen.«

Jaka Tomc: »Če se zjutraj zbudiš dobre volje, si že maničen.« (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
Vir: Jana
4. 8. 2016

Pred devetimi leti ga je prvič doletela epizoda bipolarne motnje. Napisal je pet knjig, nazadnje je izšla knjiga Pokanje mehurčkov.

V javnosti je odmevala njegova knjiga Manični poet. Na dan njenega izida, 13. avgusta 2010, je bil Jaka star 30 let. Namesto da bi imel zabavo za rojstni dan, je odšel v bolnišnico, kjer je bil, kot pravi sam, enajst dni privezan. Bipolarna motnja ga je 'odprla', soočila z lastno ustvarjalnostjo in povzročila, da ga je ujel navdih. Nekdanji novinar dela v računovodstvu, vendar ima svojo založbo knjig, ki ji ne gre slabo.

Bipolarna motnja vam je v resnici tudi pomagala.

Odkrila mi je spekter čustev, ki jih prej nisem poznal. Odprla mi je pogled vase. Tako sem svet začel dojemati drugače. Med prvo epizodo manije sem začutil povezanost s celotnim svetom, ukvarjal sem se z meditacijami in bival v sferah, kjer mi je bilo težje. Postal sem izjemno žalosten, ko sem spoznal, kakšen je ta svet.

Rekli ste, da ste se začeli ukvarjati z meditacijami ...

Da, zaradi nekdanjega dekleta; ona je veliko bolj duhovna kot jaz. Sam se nisem nikoli veliko ukvarjal z duhovnostjo, a me je prepričala, da poskusim. Stvar mi je postala zanimiva. Sem človek, ki se ves poglobi v tisto, kar počne. Tako sem se lotil tudi meditacij. Natančno sem sledil navodilom učiteljice in se zelo odprl, nato pa me je odneslo v takšne sfere, da nisem več našel poti ven. Odpeljali so me k bioenergetičarki, ki mi je pomagala, da pridem iz te lupine, iz te neke druge sfere.

Kaj se je zgodilo? Kako ste se počutili takrat?

Če se ne motim, smo imeli nekakšna astralna potovanja, mene pa je preprosto odneslo iz telesa. Ko sem prišel nazaj, to nisem bil več jaz. Nisem več prepoznal svojega avta. Nisem prepoznal ljudi v skupini, s katerimi smo bili skupaj na meditacijski delavnici. Polovica stvari mi je bilo tujih. Nisem znal najti očetove številke v svojem prenosnem telefonu.

Večini ljudi se to zdi grozno. Vendar gre vseeno za pomembno izkušnjo, čeprav težko.

Takrat sem bil na pol prisoten, tako sploh nisem imel določenih čustev. Preprosto sem bil na neki minimalni točki preživetja, ne vem, kako bi temu sploh rekel. Životaril sem, dobesedno. Nekako sem se zavedal, da sem. Vendar v službi in doma nisem mogel funkcionirati.

Ste bili pasivni, apatični?

V bistvu je bilo nekako podobno depresiji, ki sem jo izkusil pozneje. Ja, bil sem apatičen; kot da ne bi bil prisoten. Kot bi bil samo v telesu, v resnici pa me z zavestjo sploh ni. Preprosto se nisem zavedal vsega okoli sebe. Samo jedel sem in spal.

Jaz ne bi o diagnozah ...

Tudi jaz ne. Recimo temu, da sem se odprl, kot sem rekel prej. Da se je vse to začelo in da sem sploh prišel v te sfere, so povzročile meditacije. In za to sem hvaležen. Prepričan sem, da česarkoli se lotiš, se z nekim namenom odločiš za to. Nič ni narobe, karkoli narediš v življenju.

Kakšno vlogo so imele tablete?

Tablete te potem uravnajo do neke stopnje, ki je družbeno sprejemljiva. Ješ tablete, hodiš mesec dni na kontrole, kjer ti povedo, da si v redu. Nisi samomorilen, si urejen, funkcioniraš, imaš službo. Ljudje se čudijo, da imam po desetih hospitalizacijah službo, svojo založbo, da pišem knjige in imam punco. Razumem se s starši in prijatelji. Normalno delujem.

Vedno je bila 'oblast' tista, ki je določala, kdo je 'nor'. To je zelo pogojeno s politiko.

Nor si, če izstopaš. Če izstopaš, imaš že zametke norosti. Takoj ko si drugačen in bi poskusil nekaj drugače, kot je v naši družbi sprejemljivo, si morda že zrel za pregled. Tam pa ti diagnozo precej hitro postavijo.

Bi lahko dejala, da ste zaradi te motnje začeli ustvarjati?

Ja, ker si prej nisem upal. Vedel sem, da znam pisati, ampak si nisem upal usesti in si reči: Zdaj bom pa napisal knjigo.

Šli ste na svojo pravo pot.

Ja, čeprav imam službo še vedno v pisarni. Založba ni tako močna, da bi lahko živel le od založništva. Knjige niso tako prodajane, da bi lahko živel le od pisanja. Čeprav si tega želim. Sam imam namesto ciljev raje sanje in želje. Ciljna orientiranost se mi zdi izumetničena. Vsi stremimo k nečemu. Določeni cilj, nato drugi, tretji in tako naprej. Životarimo v tem krogu ciljev, ki se nikoli ne končajo.

Kako se učite veščine pisanja? Se zgledujete po drugih avtorjih?

Ne. Sicer sem veliko bral, a ko sem začel pisati prvi roman, se nisem zgledoval po nikomer. Napisal sem ga prav iz sebe.

V fazi depresije ali manije?

Prvo knjigo sem napisal v manični fazi. Bil sem ravno prav maničen.

V kolikšnem času ste jo napisali?

Mislim, da v dveh ali treh mesecih. Potem sem spoznal, da se da pisati tudi hitreje. Takrat sem mislil, da lahko knjige pišem, ko sem maničen, pesmi pa, ko sem depresiven. Pa sem pozneje spoznal, da to ni res. Moja tretja knjiga, Dandy Dildo, je nastala v najhujši depresiji, ki sem jo kdaj doživel. Na to sem res ponosen. Sicer ne mislim, da je moja najboljša, sem napisal že boljše, vendar sem nanjo najbolj ponosen, ker vem, v kakšni fazi je nastajala. Imel sem tako hudo obdobje depresije, da nisem znal prebrati, koliko je ura, oziroma ko sem pogledal na uro, nisem vedel, koliko je. A sem začel pisati roman. To je zame primerljivo s poletom na luno. Ta knjiga me je izvlekla iz depresije.

Kako je s sporočilom 'nisi dovolj dober'? Ga nosite s seboj?

Že tri leta hodim na terapijo, pa se ga še nisem rešil.

Jemljete zdravila. Kaj še ste naredili za svoje 'zdravljenje'?

Različno. Zadnje čase hodim na terapijo na vsake tri tedne ali na en mesec. Kadar je panika oziroma se pripravlja epizoda, tudi na en teden. Mi pomaga, ja. Zadnjo epizodo sem doživel pred letom dni. Pred kakšnim mesecem ali dvema je bilo spet nevarno, vendar nisem zaznal, da bi se pripravljala manija. Terapevtka me je vprašala, kako se počutim. Na lestvici od ena do deset sem rekel sedem. Sedem je bilo že veliko. In potem mi je svetovala, naj malo izprežem, si naredim življenje lahkotneje in lenarim. Naj se ne ukvarjam s knjigami, v službi pa naj opravljam le najnujnejše. In je pomagalo. Dejansko gre lahko samo za klik in te odpelje. Pred tem pa zaznaš znake. Imaš več energije, zjutraj se že zbudiš dobre volje. Ko sem maničen, bi bilo koristno, da bi se dobesedno 'zgonil'. Da bi šel nekam teč, da bi zares športal. Vendar ne grem, ker se raje pogovarjam z ljudmi. Introvertiran sem, v maniji pa se spremenim v ekstrovertirano osebnost.

Je to znak manije, da se zjutraj zbudiš dobre volje?

Če se vsak dan zbudiš dobre volje, tri dni zaporedoma, si zares maničen.

Prvič slišim. Če se zbudiš dobre volje, si maničen. Pozitivna psihologija.

Ko pojasnjujem, da se zbudim 'zaliman', mi psihiatri pravijo: »Veste, to je normalno.« Zjutraj naj bi bil 'zaliman', potem pa se čez dan nekako poskušaš sestaviti.

Aha. Je naporno po obdobju manije, ko 'padete dol'?

Ja, je. Vendar sam nisem nikoli naravno 'padel dol'. Vedno so me v bolnišnici 'zbili dol'. Tam dejansko zbijajo.

S tabletami?

Navadno te 'v poden zabijejo' z močnimi zdravili, in potem se pobiraš, postavijo te nazaj. Vendar zdravila zabijajo. Sam si seveda tako in tako želim, da mi jih ne bi bilo treba jemati. Moja psihiatrinja, Drnovškova, ki je zdaj ni več na Polikliniki, je dejala, da sta dve maniji še v redu za možgane, po tretji pa imaš lahko že možganske poškodbe. Sam sem jih imel že deset, pa še vedno delujem normalno. Prva manija ali prva epizoda depresije zahteva določeno količino zdravil, eno leto zdravil. Po drugi epizodi te čakajo tri leta zdravil. Po tretji pet let in tako naprej vse življenje. In zdaj mi pripovedujejo, da bom moral vse življenje jemati tablete; sam pa pravim, da ni nujno. Ko bom začutil, da jih ne potrebujem več, bom začel zmanjševati količino. Že to, da jemljem tablete zaradi drugih, je dovolj trapasto. Sam sebi vedno govorim, da jemljem tablete, da mi oče in mati ne 'težita' in punca ... Čeprav je zelo razumevajoča. Morda zato, ker ni z menoj doživela še nobene epizode, ker sva skupaj šele osem mesecev. Ne vem.

Ste veliko sami s seboj?

Ja, vedno. Saj sem, ne nazadnje, ne glede na to, kdo je ob meni, vedno sam s seboj.

In zdaj? Pišete knjigo ali pesmi?

Zdaj več pišem pesmi. Dobil sem tudi idejo za nov roman, za katerega še ne vem natančno, kako se bo razvijal. Glavni junak naj bi imel bipolarno motnjo. Pri Maničnem poetu je bil glavni motiv to, da povem svojo zgodbo in da se začne o tem govoriti. Kar mi je uspelo. Dejansko so o depresiji že veliko pisali, o bipolarni pa ne, vsaj pri nas ne, v tujini je drugače. In se je prijela med zdravstvenimi delavci, tudi med psihiatri. Dobili so vpogled v človeka, saj sem poleg depresije opisoval tudi manije. Zdaj bom v romanu opisal te svoje zgodbe. Osnovna ideja pa je bila nadaljevanje Maničnega poeta.

Kakšni odzivi na knjigo so bili v zdravstvenih krogih?

Medicinske sestre v bolnišnici so mi rekle, da je dobra. Potem so si jo med seboj izposojale.

Jim je pomagala? Je komu pomagala?

Knjigo sem nesel tudi policistom in jim dejal, naj jo preberejo, da bodo vedeli, kaj storiti, če dobijo kakšnega maničnega ... Da ne gre za bavbav in ni treba takoj klicati rešilca, da je mogoče to tudi drugače rešiti. Da je treba takšnega človeka samo pomiriti, mu dati nekaj za piti, za jesti ... Nekaj, da se malo umiri. V maniji je zelo pomembno, da ujameš določeni ritem; ker si toliko razpršen na vse konce, se moraš spomniti, da je treba jesti, da je treba piti ... Preprosto imaš toliko energije, da misliš, da ne potrebuješ ničesar.

Je glava vedno polna misli? Imate tudi trenutke, ko je čista, ko ste v sedanjem trenutku?

Znam oboje. Kar pogosto sem v takem momentu. Grem preprosto v neki svoj svet. Že v srednji šoli je bilo zanimivo. Profesorica slovenščine je govorila, da je nemogoče misliti na nič, sam pa sem ji poskušal dopovedati, da to ni res. Niso mi verjeli in so me spraševali, kako to. Z lahkoto sem v stanju, ko ne mislim na nič.

To je potem podobno meditaciji.

Recimo temu meditacija ali pa vzpostavljanje stika s seboj.

Kaj ste dobili dobrega od staršev?

Predvsem sem hvaležen, da sta me vzgojila v duhu strpnosti do sočloveka, do različnosti. In da sta me vzgojila v poštenega človeka. Morda poštenega in delavnega človeka. Pa skromnost. Skromen sem po njiju.

Ali imate dovolj trenutkov samoizpolnitve?

Ja, precej. Navadil sem se najti užitek predvsem v majhnih stvareh. Ne potrebujem več zelo močnih dražljajev, da bi prišel do trenutka samoizpolnitve. Sam sebi pravim, da se temu ne smem nikoli odpovedati.

Po vsem tem torej lahko rečeva, da je bila ta 'diagnoza' nekako blagoslov?

Ja ...

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografija: Igor Zaplatil