Jan Golja in Slovenci v dnevnih sobah: Knjiga s sporočilom

Jana, ki je popisal zgodbe, poznam s televizije. Moj prvi vtis o njem je bil dober. Živahen fant s Primorskega. Fant, ki rad govori, fant, poln idej in zanosa. Kaj več od tega mu sprva nisem pripisala. Vse do prve akcije Mali koraki za velik cilj, do prvega teka po Sloveniji, s katerim je televizijska hiša Pop TV zbirala denar za otroke z Downovim sindromom. Akcija je zdaj že tradicionalna, Jan Golja pa njen oče. Danes Jana vidim drugače. Zame je posameznik, ki včasih utopično, a najiskrenejše verjame v človeško dobro. Kljub optimizmu je njegov pogled tudi žalosten, včasih razočaran. Morda zato, ker postajamo odtujeni, ker se ne vidimo. Jan ljudi vidi, zato me ne preseneča, da so ga spustili v svoje varno zavetje in z njim delili tisto, kar jim je sveto.

V enem izmed intervjujev ste rekli, da so vas, ko ste delali še kot novinar na terenu, ljudje začutili in vam pripovedovali zgodbe. Novinarji v dnevnem pogonu navadno na terenu hitimo, snemalni ekipi se vedno mudi. Kje ste našli čas zanje?

Jan G.: Bil sem v prednosti, ker sem na terene hodil sam. Tudi snemal sem. Tako sem si vedno lahko vzel čas za ljudi, pri njih sem ostal uro dlje, kot bi sicer. Ljudje te povabijo v dnevno sobo, z njimi spiješ kavo in izveš vse o njihovi družinski dinamiki, o boleznih. Vse te zgodbe so bile zame posebne, edinstvene. Ugotovil sem, da vsi v sebi nosimo zgodbe, ki so lahko nekomu navdih.

Knjiga Slovenci v dnevnih sobah je torej družbenoodgovoren projekt ...

Jan G.: Nedvomno. Ko smo zgodbo gospe Francke objavili na socialnih omrežjih, se je vsulo komentarjev. Nismo verjeli, koliko ljudi s podobnimi težavami in izkušnjami se je našlo v njeni zgodbi. Naš cilj ni bila samo knjiga, ki bo kul, lepa, dobro napisana. Ampak knjiga, ki nosi močno sporočilo, da ljudje s svojimi izkušnjami lahko pomagamo soljudem.

Ko sva se z Janom ravno ogrela, je prispel drugi Jan. Jan Pirnat. Tudi tega Jana poznam s televizije. Ko sem pripravljala prispevek o redkih boleznih, mi je pripovedoval o tem, kako živi s cistično fibrozo – boleznijo, ki je pogosto usodna. Že takrat sta me prevzela njegova skromnost in nemiren, iskriv duh, ki se skriva v ozadju sramežljivega fanta. Jan je poln življenja in ljubezni do fotografije. Ljubezni, ki je zgodbam v knjigi, dala piko na i.

Kako ste nastopajoče v knjigi prepričali, naj ne pozirajo? Naj bodo sproščeni, naj bodo tisto, kar so.

Jan P.: Približno dve do tri ure smo preživeli pri posameznikih. Poskušal sem biti čim manj opazen, da sem ujel najbolj sproščene, najpristnejše trenutke ljudi, ki sem jih videl prvič in so me spustili v svoj prostor. Tiste, ko človek pozabi, da ga fotografiraš. Nihče mi niti v enem trenutku ni rekel, naj ga ne slikam. Izziv je bil tudi zato, ker nisem vedel, v kakšno okolje prihajam, kakšna bo svetloba. Ampak v tistem času, ko smo bili tam, sem moral narediti vse potrebno za knjigo.

Jan G.: Mi smo vsem rekli, naj se ne 'rihtajo'. Naj bodo oblečeni v prevelike trenirke in razvlečene majice, če je to tisto, kar nosijo doma. Čisto vsi so se strinjali in to upoštevali.

Poleg Tomija Megliča od znanih Slovencev v knjigi najdemo še Aljošo Bagolo, Roberta Kranjca, Luko Jezerška ... Po kakšnem ključu sta jih izbrala?

Jan G.: Vsak od njih nosi v sebi močno sporočilo. Ki pa ni nič 'zvezdniško', ampak povsem človeško. Pri Tomiju denimo, kako vzgaja svoja otroka. Pri Aljoši me je zanimalo, kako se bori proti takim in drugačnim vplivom, da ostaja zvest sam sebi.

Ampak otroci – to je tema, o kateri Tomi Meglič javno ne govori ... Torej knjiga ponuja tudi ekskluzivo, ki bo ljudi zagotovo zanimala ...

Jan G.: »Tomija nisem poznal, do njega sem prišel prek prijatelja. Prinesel sem mu eno od zgodb in je bil takoj za. Za vsak primer sem mu še enkrat razložil koncept, da pridemo v njegovo dnevno sobo. Bil je za. Ko smo z Janom in Evo (Gaiser, urednico knjige, op. a.) prišli k njemu domov, smo bili kot otroci. Bil sem počaščen. Pa ne le, ker nas je Tomi spustil v svojo intimo, ampak ker so nam to dovolili vsi.

Jan P.: Tudi jaz sem vesel za vsakega iz knjige, ki nas je spustil v svojo intimo. Pri vseh, ki sem jih fotografiral, sem čutil kanček strahospoštovanja. Razlika je le v tem, da te znane nekako poznaš iz medijev, o njih imaš mnenje, potem pa jih vidiš v povsem drugačni luči.

Ali obstaja od vseh izjemnih zgodb ena, ki se vama je globlje usedla v srce, ki vaju je sesula?

Jan P.: Vsaka po svoje. Vsaka ima tisto nekaj, kar te preseneti, šokira, pretrese. Sem pa bil v nastajanje bolj vizualno kot čustveno vpleten. Osredotočil sem se na fotografiranje in vanj vložil vso energijo. Seveda pa sem poznal tudi zgodbe in jih poslušal, ker je to tudi vplivalo na estetiko fotografije, ampak večinski del glede zgodb sta prevzela Jan in Eva.

Jan G.: Lahko omenim Gala Jakiča. On mi je odprl svet nepredstavljivega. Gal in Nina (Wabra Jakič, Galova žena, op. a.) sta na vozičku, stanovanjska oprema je prilagojena njima. In potem sem vprašal, kako je bilo, ko je njun sin shodil. To je tisto vprašanje, ki kaže, kako omejeni smo v svojih glavah. Podobno je bilo pri Robertu Kranjcu, ki ima temnopolto hčer Piko.

Ste se trudili biti politično korekten?

Jan G.: Ja, a sem potem videl, da se o barvi kože pogovarjajo povsem brez zadržkov. In da sem bil spet v svoji glavi omejen.

Slovenska realnost je, da je s knjigo težko zaslužiti in še težje od pisanja živeti. Bi vama brez pomoči sponzorjev sploh uspelo?

Jan G.: Prvič v življenju sem šel prosit za denar. Želel sem si kakovostno knjigo v vseh pogledih. Vsebino na najvišji ravni, vizualno podobo, kot se šika, najboljši možen papir, najboljši tisk, platno. Za vsak primer sem prodal avtomobil. Potem pa k sreči prepričal tri močna podjetja, ki so začutila sporočilo knjige in prispevala.

Jan P.: Ko smo začeli, sem se za sodelovanje pri projektu odločil, ker se mi je zdel zanimiv, niti nisem razmišljal o finančni plati. 

Besedilo: Maja Sodja // Fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču