Jane Goodall: Človek ni edino bitje, ki prejema in daje ljubezen

Jane Goodall: Človek ni edino bitje, ki prejema in daje ljubezen (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Jana
8. 3. 2017

Vodilna primatologinja je odkrila, da šimpanzi ne le uporabljajo, ampak tudi izdelujejo orodje, kar je znanost pred njenim dognanjem pripisovala le človeku.

Neutrudna okoljska aktivistka in borka za pravičnejši svet je svojo kariero začela kot tajnica oxfordske univerze, skozi desetletja proučevanja vedenja prostoživečih šimpanzov v Tanzaniji pa je Britanka postala svetovno priznana znanstvenica in ambasadorka OZN.

Danes 82-letna Jane Goodall, ekologinja in etologinja, je že kot deklica opazovala ptice in druge živali ter o njih delala zapiske in skice. Njeno prostočasno branje pa je bila kakopak literatura o zoologiji in etologiji. Ko je pri desetih letih dejala, da si želi v Afriko, so se ji vsi posmehovali. Le mama ji je dejala: »Če si tega res želiš in si pripravljena za to trdo delati, izkoristi priložnosti in predvsem nikoli ne obupaj!« Očitno je dekletce mamine besede vzelo še kako zares. Šolanje na zasebni šoli v Londonu je končala pri 18 letih in se na Univerzi Oxford zaposlila kot tajnica. Da bi zaslužila za dolgo načrtovano pot v Afriko, je v honorarno delala tudi v neki filmski družbi.

V divjino brez diplome

V Afriko, točneje v Kenijo, jo je prvič povabila prijateljica iz otroštva. Tam je kmalu spoznala znanega antropologa Louisa Leakeyja in mu pomagala pri raziskovanju predzgodovinskih ostankov človeške vrste v Tanzaniji. Leakey je domneval, da bi dolgoročnejše proučevanje šimpanzov lahko privedlo do novih evolucijskih spoznanj. Verjel je, da je Jane dovolj trdoživa in vztrajna, da bo zmogla voditi študijo, ki zahteva dolgoročno izolacijo v divjini.

Kljub nasprotovanju številnih strokovnjakov, češ da dekle nima niti diplome, se je njegovo predvidevanje izkazalo za točno. Leta 1960 je Jane v nacionalnem parku Gombe ustanovila tabor ter začela opazovati skupine šimpanzov. Njen prvi poskus se je izjalovil, saj so se opice, vedno kadar se jim je približala na manj kot 500 metrov, razbežale. Zato si je izbrala drugo skupino šimpanzov in spremenila vzorec opazovanja. Šimpanze je vsako jutro ob istem času opazovala pri hranjenju z bližnje planote. Opice so njeno prisotnost tolerirale in ji v manj kot letu dni dovolile, da se jim je približala na razdaljo desetih metrov.

Z banano »sedež v prvi vrsti«

V manj kot dveh letih so šimpanzi Jane povsem sprejeli in se pri njej pogosto posladkali z bananami. Z metodo sistematičnega dnevnega hranjenja, kar je poimenovala 'banana klub', si je pridobila njihovo zaupanje in jih lahko od blizu proučevala.

Še več, oponašala je njihovo obnašanje, se zadrževala na drevesih, uživala njihovo hrano in se tako dokopala do povsem novih dognanj v povezavi z vedenjem šimpanzov, ki si s človekom menda delijo kar 98 % genov.

Med drugim je ugotovila, da imajo šimpanzi kompleksen sistem medsebojnega komuniciranja, v katerem uporabljajo več kot 20 različnih zvokov, da se v tolažbo objemajo in dotikajo ter tudi sicer razvijajo dolgoročne družinske vezi.

Njeno veliko odkritje je, da šimpanzi ne le uporabljajo, ampak sami tudi izdelujejo orodje, kar je bilo prej po prepričanju znanosti le v človekovi domeni. Prav tako je dokazala, da šimpanzi niso vegetarijanci, temveč vsejedi.

Ljubezen skozi objektiv

Njen prvi mož je bil nizozemski fotograf in filmski ustvarjalec baron Hugo van Lawick. Njuna ljubezen se je rodila leta 1962, ko je omenjeni baron za National Geographic snemal njeno delo v Afriki. Poročila sta se dve leti pozneje in čez čas dobila sina Huga mlajšega. Po desetih letih je zakon razpadel, Jane pa se je drugič poročila z direktorjem tanzanijskih narodnih parkov Derekom Brycesonom.

Leta 1965 je na podlagi rezultatov petletnega terenskega raziskovanja vedenja šimpanzov doktorirala na Univerzi Cambridge. Kot ena redkih znanstvenic je postala doktorica znanosti brez predhodno zaključene fakultete. Na podlagi njenega raziskovalnega dela so nastali številni strokovni članki in druga znanstvena dela ter poljudne serije. S prvimi si je Goodallova pridobila velik ugled v znanosti, z zadnjimi pa naklonjenost laične javnosti.

Ogrožena živalska vrsta

V prvi polovici sedemdesetih let je bila Goodallova gostujoča profesorica na ameriški univerzi Stanford in tanzanijski univerzi Dar es Salaam. Desetletje pozneje pa se je povsem posvetila okoljskemu aktivizmu.

Vse odtlej med drugim opozarja na vse bolj ogrožene prostoživeče šimpanze in njihovo zlorabo v znanstvene in poslovne namene. Državne oblasti v Afriki in drugje je spodbujala k razvoju sonaravnega turizma, znanost pa k sočutnejšemu odnosu do živali.

Za svoja prizadevanja je Jane Goodall prejela številna mednarodna priznanja in nagrade, med drugim tudi britanski red za zasluge in naziv ambasadorke OZN. Pod okriljem Inštituta Jane Goodall že tri desetletja potekajo različni izobraževalni projekti, s katerimi želi ugledna znanstvenica prispevati k boljšemu skupnemu prostoru za življenje ljudi, živali in okolja.

Leta 2005 je Jane Goodall obiskala tudi Slovenijo, kjer jo je sprejel takratni predsednik republike Janez Drnovšek. 

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: Profimedia