Janeza Hočevarja Rifleta ni treba posebej predstavljati, saj je v našem medijskem prostoru prisoten že več desetletij ter je zagotovo eden naših najboljših dramskih in televizijskih igralcev. Kljub temu, da je v pokoju, zagotovo ni tipičen upokojenec, še manj dedek.
Z vedno simpatičnim 76-letnikom smo se dobili na kavi, kjer nam je v prijetnem pogovoru med drugim zaupal tudi svojo veliko strast, ki ga ohranja večno mladostnega.
► Janez, trenutno ste v pokoju, ampak vseeno sva se komaj časovno uskladila za ta intervju ...
Ja, pokoj je zelo hud posel, ker nimaš več nobenega časa. Trenutno snemam Usodno vino, kjer igram dedka Mattea. V SiTi Teatru imam že več kot 200. ponovitev monokomedije Star fotr, poleg tega obnavljam opero Netopir, ki bo v novembru in decembru. To je sicer stara predstava, obnovljena za prednovoletni in silvestrski čas. Na Akademiji pa učim igro pred kamero.
► Če se najprej posvetiva Usodnemu vinu, sedaj snemate konec tretje in začetek četrte sezone. Kako se vsi igralci uskladite glede urnikov?
Najtežji del posla nosi organizatorka Tina Fratnik, ki pripravlja urnik snemanja. Ogromno oseb nastopa, vsi so po gledališčih, Mestnem, Drami, v Kranju, Gorici. Vsi imajo dnevno vaje, premiere, predstave ... Snema se od šestih zjutraj do desetih dopoldne, potem pa hitijo igralci na vaje. Nato spet nazaj na snemanje od 14. do 18. ure, nato pa jih zvečer čakajo še predstave. Da bi jaz moral vse to uskladiti, bi se mi 'zrolalo' v petih minutah.
► Vaš lik je eden redkih, ki je ves čas dober in simpatičen. Vam to ustreza?
V svoji karieri sem večinoma igral dobre fante in komične vloge. Sem pa igral tudi strašno resne vloge, kot je Jerman v Cankarjevih Hlapcih, za njega sem dobil tudi Prešernovo nagrado. Sicer sem karakterno sproščen tip, ki se rad pošali in ne jemlje življenja resno. Upam, da se bo tako tudi končalo, da se ne bo treba noro zresniti.
► 25 let ste bili svobodnjak, potem pa ste se zaposlili na Akademiji. Kakšen je bil ta 'preskok'?
Kar naenkrat se je bilo treba disciplinirati in navaditi na točne ure, na drugačen režim. V teh stvareh pa sem bil vedno težek profesionalec, saj nisem bil navajen zamujati, tudi na zmenke ne.
► Kako se počutite na Akademiji, tokrat v vlogi profesorja?
Super je, ker spoznavaš vedno mlajše generacije, in po mojem mnenju so vedno bolj talentirani in manj frustrirani. Vedno bolj so svobodni, obnašajo se normalno. Prav super so te generacije. Užitek mi je, ko jaz kot star 'kozel' zagledam te mlade sončke, ki so tako sveži in polni pričakovanj, kaj se bo zgodilo.
► Po kateri vlogi vas današnji študenti najbolj prepoznajo?
Zagotovo ne po Podarim-dobim, saj se takrat še niso niti rodili! Njihove mame in babice jih spomnijo na šal in kapo. Oni me poznajo po Naši mali kliniki, ki se še kar pojavlja po televiziji. No, mlajši pa me sedaj prepoznajo predvsem po dedku Matteu.
► Kakšen je Rifle zasebno, ko se kamere in odrske luči ugasnejo?
Kar v redu, lahko pa tudi tečen. Sem pa precej samotarski tip. Rad sem tiho in brez radia. Tega imam samo v avtu. Televizijo pa gledam samo zvečer. Poleti sem rad na motorju, pozimi pa kaj dobrega skuham.
► Za koga najraje kuhate?
Glede na to, da so otroci vsak na svojem koncu, žena Maja pa vegetarijanka, kuham samo zase. Ona si zase dve jajci na oko speče, zraven pa naredi solato brez olja in kisa. No, ko pa naredim pečenko v pečici, obožuje moj pečeni krompir.
► Pa ste vi kdaj tudi razmišljali o vegetarijanstvu?
Ne in tudi poskusil nisem biti vegetarijanec. To se mi je zdelo tako grozno. Meso je osnova, čeprav jem vse. Večerjam sicer ne, včasih pa me stisne in grem pokukat v hladilnik.
► Imate štiri sinove, ki radi pridejo k vam na obisk ...
Ja, ko pridejo sinovi na obisk, ponavadi ob nedeljah, jim naredim dobro kosilo. Zelo radi pridejo, samo nimajo časa. Najmlajši Andraž ima sedaj hčerkico Rozo in je zaljubljen vanjo. Pošilja mi njene slikice in videe.
► Kakšen ste kot dedek?
Preredko se vidimo, zato nisem tisti pravi dedek. No, razen v limonadi Usodno vino. Drugače pa sem slab dedek, saj nisem nič zraven! Ampak jih ljubim na daljavo.
► Vaša strast so že vrsto let motorji ...
Jaz sem generacija, ki je imela najprej motor, šele potem avto. Spačka sem začel voziti šele pri 29 letih. Nekaj časa nisem imel motorja, saj so me otroci vedno prosili za ključe. No, zadnjih 15, 20 let pa je motor ključna stvar.
► Kakšen motor imate?
Imam potovalni motor. Letos sem bil dvakrat v Toskani, na Korziki, pa po jadranski magistrali. Ponavadi se peljemo do Starigrada pri Zadru, kjer gremo zvečer v gostilno na škampe. Tam tudi prespimo, kajti ob večerji spijemo tudi kakšen kozarček. Zraven škampov namreč ne morem piti malinovca!
► Kaj vas tako privlači na jeklenih konjičkih?
Največ mi pomenita svoboda in vonj. Ampak ne po bencinu, temveč po naravi. Če se pelješ po jadranski magistrali, vidiš drugače kot iz avta, krasno diši in občutiš popolno svobodo. Najlepši pa so ovinki, ko lebdiš. Ko te zasači adrenalin, pa lahko kmalu voziš prehitro.
► Vidim, da je motor za vas prava 'uživancija' ...
Ja, kot samotar na motorju uživam v tišini, saj sem tiho po dve uri. Ko se ustavimo, pa se rad družim s prijatelji.
► Koliko kilometrov naredite dnevno?
Po 500, 600 kilometrov. Vmes imamo dva, tri postanke za kavo in debato. Zvečer pa je 'mizica, pogrni se'. Zame je to neverjeten užitek.
Barbara Majič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču