Janez Štros: Vsaka slika prebudi drugačno zgodbo

S knjigo Tudi ti si angel bi rad pomagal otrokom s posebnimi potrebami. (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
Vir: Jana
8. 3. 2017

Janez Štros zase pravi, da se ne more opredeliti kot umetnik ali slikar, ampak le kot človek, ki rad slika in vso svojo ljubezen preliva v abstraktne slikarije.

Čopič v trgovini kupi zato, ker mu je lep na pogled.

Janezu Štrosu, ko je bil še zaposlen v trgovski verigi, nato pa delal kot samostojni podjetnik, se niti sanjalo ni, da se bo nekoč znašel v slikanju abstraktnih slik, ki kar prekipevajo od prelivanja močnih barv. V svet slikarstva je pred 15 leti vstopil povsem nepričakovano, tri mesece po ženini smrti. Takrat je z dvema otrokoma ostal sam in začutil potrebo po tem, da svojo ljubezen prelije na platno. Ker ni šolan slikar, poudarja, da se na mešanje barv in slikarske tehnike prav nič ne spozna. Zaveda se le dejstva, da na platna, ki jih ima razstavljena po vsej hiši, slika iz srca. Da so njegove slike nekaj posebnega, dokazuje dejstvo, da ga vabijo na razstave po vsem svetu – dve njegovi sliki pa sta viseli celo v Louvru, narodnem muzeju Francije.

Kako je prišlo do tega, da ste razstavljali v Louvru?

Leta 2014 sem se udeležil 'art' sejma v Rotterdamu, kjer sem razstavil trinajst svojih slik, a nisem imel občutka, da bi tam s kom navezal kakšne pomembne stike. Ampak po tem sejmu so mi začeli pošiljati vabila za razstave, med njimi je bilo tudi vabilo za razstavo slike v Louvru. Ponujajo mi tudi samostojne razstave v Ameriki, ampak moje slike so velike, zato bi bilo predrago, če bi jih na drug konec sveta pošiljal po pošti.

Katera razstava je na vas pustila največji pečat?

Če povem po pravici, nobena! Razstavljal sem v domačem kraju, pa tudi na Dunaju, v Londonu, Parizu, Rimu, pa v Črni Gori in Švici ... Kjerkoli pokažeš slike, je lepo. S tem pokažeš, kaj delaš. S tem pokažeš delček sebe in ljudje ob ogledovanju slik nekaj začutijo – vsak nekaj drugega. Lahko rečem, da mi je bilo prijetno, ko sem imel svojo sliko v Louvru, ampak po razstavi se pa nisem počutil prav nič drugače kot pred njo. Morda bom zaradi drugega projekta, ki sem si ga zamislil, nekega dne ponosen.

Za kakšen projekt gre?

Gre za serijo slik Angel, ki so predstavljene v knjigi Tudi ti si angel. Vsako sliko iz te knjige je mogoče dobiti pri meni kot reprodukcijo. Ta serija slik je posvečena posebni osebi, ki mi je veliko pomenila, in skozi to zgodbo želim pomagati otrokom s posebnimi potrebami. Ena od idej je, da bi na kranjski osnovni šoli Helene Puhar finančno pomagal, da bi naredili čutno pot in multisenzorno sobo. V tej zgodbi sem se našel.

Kako pa lahko ljudje pomagajo pri udejanjanju te ideje?

Tako, da za otroke poklonijo 10 evrov in v zameno dobijo mojo knjigo Tudi ti si angel. Ta knjiga je zgodba, ki jo bereš skozi sliko, v njej ni besedila, razen na koncu. Če si posameznik vzame pol toliko časa za ogled slike, kot bi si za besedilo, slika začne govoriti svojo zgodbo. In kar je najlepše, vsakič, ko knjigo na novo odpreš, se začne nova zgodba.

Kako pa vi začnete z zgodbo na platnu, slikate premišljeno ali po kakšnem notranjem vzgibu?

Med slikanjem se prepustim. Čemu? Do tega še nisem prišel! Vem samo, da je na platnih ujeta vsa moja ljubezen. Ko začnem slikati, moram sliko dokončati, ob tem poslušam glasbo, včasih poleg zapojem ali pa zaplešem ... Mogoče bi me bilo zanimivo videti!

Pa dopustite, da vas kdo med slikanjem opazuje?

Ne, razen otroci. Mislim, da me je v življenju videlo slikati deset ljudi. Med slikanjem sem raje sam.

Pa vas lahko kaj iz zunanjega sveta zmoti?

Ne. Med slikanjem se včasih tudi pogovarjam po telefonu. Ker mi ni treba delati premišljenih potez, je to izvedljivo. Srce bo poskrbelo, da bo slika taka, kot mora biti.

Vaša osnovna tehnika je slikanje z oljem na platno, pa vendar imajo slike zanimive drobne detajle, kako jih dosežete?

Slikam s čopičem, ki je širok za en noht. Barve zmešam s pripravkom za hitrejše sušenje. Kako pa pride do takih efektov, pa še sam ne vem.

Ste dali svoja dela kdaj oceniti likovnim kritikom?

Ker nisem akademski slikar, mi je težje. Nekateri kritiki sprejmejo moja dela, drugi ne. Jaz delam po svoje – to sem jaz. Je pa zanimivo, da ne znam naslikati rože, drevesa ali obraza ...

Držite se abstrakcije. Kako pa je sprejeta abstrakcija pri nas in kako v tujini?

Pri nas jo ljudje težje razumejo. V tujini pa pravijo, da je abstraktno slikarstvo najtežje in da je narediti dobro abstrakcijo, velik podvig.

Pa vas kritike prizadanejo?

Ne, ni več. Če nekdo nekaj dela s srcem, to lahko samo pohvališ, ne glede na to, kaj je nastalo. Pomembno je, da je človek to naredil z veseljem. Ker je toliko ljudi na svetu, se bo zagotovo našel vsaj eden, ki mu bo moja slika všeč. Jaz verjamem vase in vem, da so moje slike nekaj posebnega. 

Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: Igor Zaplatil