Nekatere zadeve v življenju še posebej bolijo. Recimo zavrnitev, udarec v mali prst na nogi in trenutek, ko po prepiti noči pogledaš na telefon. To je recimo nekaj, kar se človeku dogaja tudi v bolj zrelih letih. Ker nekako se zdi, da nas je nekoč alkohol delal malenkost bolj socialne, zabavne in prikupne, z leti pa iz nas naredi idiote, ki povsem nepismeno nadlegujemo različne ljudi.
In tu se ne ustavimo samo pri tistih, ki bi jim radi v pijanščini izlili srce, ampak se lahko seveda selekcija pijanega tekstanja nanaša tudi na bivše prijatelje, nadležne družinske člane in mogoče (če je noč res izjemno plodna na področju nespametnih odločitev) nepravične odločitve šefa.
Um je zamegljen in upočasnjen, srce pa to prednost hitro izkoristi. Ker je v treznem stanju premnogokrat zatrto, preglasovano in utišano. Tu pa lahko smukne mimo uma direktno na zaslon in pred obličje tistih, ki ga okupirajo. Pri tem pa seveda ne varčuje z dramo, nepotrebnimi očitki, nesmiselnimi občutki in slovničnimi nepravilnostmi. Krasno. In takrat bi si želel poznati Michaela J. Foxa ter z njim odpotovati v preteklost, v čas, ko nisi pritisnil gumba 'pošlji', ali pa kar v čas pred obstojem telefonov, elektrike in misli.
Pa vendar. Morda po prvi streznitvi in grozljivem moralnem mačku ugotoviš, da premnogo stvari nikoli ne izgovoriš. Da se premnogim soočenjem izogibaš zavoljo uma, ki straši srce z imaginiranimi posledicami. Ne nazadnje si kombinacija vseh svojih občutkov, in če se eni hočejo utelesiti (v sicer nelogični in slovnično zgrešeni obliki), potem je morda čas, da razmisliš, ali bi jih lahko v svet in pred dotične osebe dal trezen. Morda boš potem v pijanem stanju brez potrebe po soočenju samo sproščeno plesal ob zvokih Lambade.
