Te dni sem se valjala v nostalgičnih spominih na šolske trenutke. Pa roko na srce, večinoma so vezani na fante, in ne na snov pri tehnični vzgoji. Osnovnošolske sem večinsko potlačila, ker sem s slabo postriženim frufrujem in vetrovko v barvi cestnih delavcev fascinirala bore malo sošolcev.
Srednja šola pa je bila že druga zgodba. Tam sem počasi odkrivala svoje skoraj ženske čare (poudarek na: odkrivala sem jih sama) in se bebavo zaljubljala v napačne. (To tradicijo gojim še 16 let pozneje.) In ljubila sem jih vse, goreče in kot da je zadnjič. Vedno se mi je zdelo, da je to to in da je to edina opcija za mojo srečo. In posedala sem na klopci blizu njegove družbe, se povsem naključno znašla pri malici v vrsti za objektom poželenja, si redno umivala lase in se zavestno izogibala prehranjevanju z makovo štručko. Skratka, bila sem popolna. Večinoma ne za aktualnega izbranca, ampak sem pa vsaj imela neki hobi.
Nekoč so te šolske ljubezni namreč bile res nekaj posebnega. V slabi nemščini si dobila listek, na katerem te je sošolec vprašal, ali bi hodila z njim, in ti si lahko dramatično obkrožila 'ja' ali 'ne'. Vse je bilo zelo nedolžno in zelo lepo. Danes pa se občasno ob pogledu na srednješolski par prestrašim, da bo drug drugega pojedel. Ker nekje po poti so se listki zamenjali za mobilne telefone, držanje za roke pa je prešlo na nivo, ki bi ga lahko gledali samo v nočnem programu.
In ne rečem, da sem imela jaz kaj več ali kaj manj zaradi tega, ker sem vrhunec svoje ljubezenske zgodbe v šoli doživela, ko me je Ante peljal na mopedu, ampak vendar bi rekla, da je dobro določene akte prihraniti za starejša leta. Ne ker se ni lepo poljubljati, ampak ker se je lepše poljubljat takrat, ko glavni razlog ni ta, da to počnejo vsi.
