Moj najljubši del dneva so najzgodnejša jutra, ko izza jarških stolpnic pokuka sonce in si nebo z roso umije obraz. Moji trije še spijo, jaz pa se odkradem v kuhinjo, kjer zadiši po prvi kavi; zmeraj je najboljša.
Še v polsnu opravim jutranjo rutino in čakam, da se telo zave novega dne. Potem si nadenem bundo in stopim na ulico, ki uživa v še zadnjih izdihljajih nočnega miru.
Najprej srečam nekaj včerajšnjih mimoidočih. Opotekajo se od stebrička do stebrička, tu in tam postanejo ob kakšnem zidu ali pa prav počasi merijo korake s pogledom, uperjenim v tla. Nekje globoko izpod kupa spominskih datotek se mi oglasi podoba daljnih študentskih dni, ko sem se tudi jaz vračala domov ob svitu, in vprašam se, ali je bilo to res moje življenje ali sem ga gledala samo v filmu.
Prebijem se do avtobusne postaje in pokimam utrujenim obrazom, ki gredo kot jaz na šiht. Kadijo, potiskajo roke v žep, radovedno vračajo pogled. Najstnica, ki drsa sem ter tja po telefonu, se zdi skoraj vsiljivka; v naši jutranji harmoniji ni hitro premikajočih se slik, umetne svetlobe in glasnih zvokov. Potem si rečem, da je morda tudi ona še od včeraj, in tako ji lažje odpustim.
Cesta je mirna. Avtomobili ležerno brnijo; ni še čas za dvignjene sredince, jemanje prednosti in vožnjo čez rdečo luč, da ne bi zamudili službe. Ni še čas za hupo. Sonce, ki se lovi v vetrobrane, ima svetlobni šov. Tu in tam kak vrabec izkoristi žaromet za zvezdniški trenutek.
Še malo, pa prispem do službe. Tudi tam je še temno in prazno in takšno mi je najbolj všeč. Prezgodaj je za maile, telefone, sestanke in očitajoče poglede; prezgodaj za skrbi.
Vsako jutro si zaželim, da bi imela časovno kapsulo. Da bi bil ves dan eno samo jutro. Ampak potem se zavem, da tako ne gre, kot ne more biti vsak dan božič. Življenje je tudi hupanje, so glasni zvoki, maili in skrbi. In pravzaprav ni grozno, da ne more biti ves čas jutro, temveč je prava sreča, da pride jutro vsak dan – če ga le ujamem.
Urška Kaloper, sociologinja in knjižna urednica
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču