Javna hiša Slovenija – o državi, ki ne funkcionira, ker jo namesto sposobnih vodijo le 'naši'!

Za našo skupno prihodnost gre!

Slovenska politokracija!

• »Ljudi je treba zamenjati. Ni važno, kaj znajo, važno je, da so naši!« - Ivan Oman, leta 1990

Javna hiša Slovenija, ki jo je napisal dr. Franci Demšar, znanstveni raziskovalec, politik in nekdanji obrambni minister, dopolnila pa mag. Renata Zatler, ki je vodila pomembne vladne razvojne projekte, danes pa je svetovalka v projektih na mednarodni in EU ravni, je knjiga o spornem vpletanju politike v kadrovanje, slabi plačni politiki, netransparentnem ribarjenju v kalnem, o medijih, ki ne opravljajo svoje vloge, in o pomanjkanju temeljnih človeških vrednot pri upravljanju slovenske države.

Avtorja knjige, ki sta razmere v javni in državni upravi spoznala od blizu, sta prepričana, da je krivec za nastalo stanje sistemske narave in da so posamezniki, ki sledijo jastrebovski logiki uveljavljanja zgolj lastnih interesov, katerega posledica je družno neodgovorno vladanje, le simptom. Zato se v knjigi, v kateri kar mrgoli resničnih (in zato toliko bolj frapantno bizarnih) primerov, z izjemo vidnejših politikov izogibata omenjanja imen konkretnih ljudi.

Da pa bi bralce te osupljive knjige vendarle nekoliko pripravila na naravnost neverjetna pričevanja, ki so zajeta v knjigi, nas že uvodoma spomnita na primer, ki ga zagotovo vsi zelo dobro poznamo.

Gre za primer izpred dobrega desetletja, ko so kamere po naključju ujele neformalni pogovor dvojice akterjev slovenske politike: takratnega predsednika vlade Antona Ropa in takratnega direktorja Mercatorja (podjetja v državni lasti) Zorana Jankoviča!

Na posnetku z družabnega dogodka, ki je leta 2006 nato hitro postal viralen na YouTubu, Rop Jankoviču reče: »Veš, kaj nisi povedal? Da sem te jaz postavil za direktorja, da te je politika nastavila. Točno politika te je nastavila, jaz sem te nastavil.«

In prav o tem govori knjiga Javna hiša Slovenija.

Kaos od kleti do strehe!

Knjiga je navkljub resnosti tematike presenetljivo lahko berljiva, na trenutke pa se bere tudi kot kakšna dobra kriminalka, ne da bi pri tem izgubila na svoji kritični osti in relevantnosti. Avtorja sta se ponazoritve katastrofalnega stanja naše 'javne hiše' lotila tudi na svojstven in dovolj posrečen način, da bo materija poslej jasna tudi sleherneku.

V prvem delu knjige ste tako pod drobnogled vzela vse etaže 'javne hiše', pri čemer se najprej posvetita 'kletnim prostorom', v katerih kraljujejo birokrati, nato pa s svojo kritično analizo nadaljujeta v višje 'prostore', ki so bolj ali manj enako spolitizirani.

Da je stanje v Sloveniji (za razliko od sosednje Avstrije ali še raje Islandije, s katero bi se Slovenija zaradi svoje majhnosti morala še nekoliko raje primerjati) takšno, kot je, pa je seveda krivo naslednje dejstvo:

• »V Sloveniji vsakokratna vladajoča opcija na novo imenuje skoraj celoten vodstveni aparat ministrstev: vodje uradov, sektorjev, služb, vodstva javnih agencij in skladov, direktorje javnih zavodov, direktorje podjetij v državni lasti. Besedilo ustave ne predvideva tako velikega vpliva države, kakršnega si prilasti vsakokratna oblast na vseh teh področjih, pa vendar se brezobzirno izvaja ob pomoči zakonov in podzakonskih aktov ter s sistematičnim prekoračevanjem pooblastilih vladajoče elite.«

Rezultat neprestanega kadrovanja, pri katerem je tako pri levi kot desni politični opciji neprestano v ospredju zgolj politična pripadnost trenutno vladajoči struji in ne njihova strokovna kompetentnost, so popolnoma uničeno uradništvo, krč javnega sektorja in razprodaja državnih podjetij.

• »Plače v javnem sektorju so zmes socialistične enakosti in nepregledne pridobitniške dejavnosti, ki iznajdljive povprečneže nagrajujejo sistemsko, izvrstne javne uslužbence pa zgolj po naključju. V javnosti se postopoma odkriva neurejenost na področju profesorskih in zdravniških zaslužkov – vsaka dejavnost ima svoje načine ribarjenja v kalnem.«

V aktualno kaotičnih razmerah vladne službe seveda ne morejo delovati usklajeno, financiranja različnih proračunskih porabnikov pa ni izpostavljeno enotnim standardom. In kakor spodaj, tako tudi zgoraj: »Vlade ne delajo za skupno dobro, pač pa pogosto celo o strateških vprašanjih države odločajo z vidika delitve plena.«

Da takšno kaotično stanje večini politikov in politikantov ustreza, pa je jasno. V kaosu je namreč mogoče marsikaj skriti, za težave pa je tudi lažje okriviti druge in nanje prevaliti odgovornost.

• »Razen redkih izjem so taki politiki v podporo tudi mediji, tisti seveda, ki spremljajo družbeno dogajanje. So enako kaotičen del družbe, njihov pristop k prikazovanju resničnosti pa ni izpostavljen profesionalnim standardom.«

Kadrovski cunamiji

Medtem ko v državah z delujočo demokracijo poznajo politično neodvisno (avtonomno) gospodarstvo, ustanove javnega sektorja in tudi birokracije, pa se Slovenija zaenkrat še ni lotila zagotavljanja niti minimalnih standardov za avtonomno delovanje teh področij. In ker tega še ni storila, se skrito pred očmi javnosti zadnjih dvajset let neprestano dogaja to, kar se je leta 2000 zgodilo dr. Franciju Demšarju, ko se je bližal koncu svojega ministrskega mandata.

• »... mnogi so mi svetovali, naj poskrbim za svoje sodelavce, poiščem naj jim manj izpostavljena mesta, saj sistem to omogoča. Vendar v praksi ne gre samo za nagrajevanje z delovnimi mesti oziroma položaji, zvesti privrženci so bili ob spremembah vlad nagrajeni tudi z drugimi materialnimi ugodnostmi, kot so ugodni odkupi službenih stanovanj, sklenitev avtorskih, najemnih in drugih pogodb, običajno vezanih na javno premoženje, ali koncesijskih aktov. Nekateri so šli še dlje. Kot nosilci politične funkcije so ustanovili povsem nepotrebne nove osebe javnega prava, da bi si v času po volitvah priskrbeli direktorska mesta v zavodih, agencijah in podobnih osebah javnega prava, ki se financirajo iz proračuna.«

Ker pa se je dr. Demšarju in njegovim sodelavcem to zdelo nedostojno, so prihod nove garniture pričakali povsem nepripravljeni na vse, kar je sledilo.

• »Po nastopu nove garniture je vodja enega od oddelkov prvi teden prebil vse dneve do poznih večernih ur, tudi do polnoči, na ministrstvu in se boril z ministrom, da bi preprečil spletko, ki so mu jo podtaknili. Nazadnje mu je uspelo dokazati svoj prav. Namesto opravičila so ga po treh tednih zamenjali in potreboval je pol leta, da si je našel novo službo. Bil je pošten, stvari pa je znal jemati hladno in trezno, zato jo je odnesel brez osebnih travm.«

Bolj travmatičen pa je bil drugi primer Demšarjeve sodelavke, sposobne pravnice, ki je dan po zamenjavi oblasti prišla v službo in našla svojo sobo razmetano, v njej pa pa polno ljudi, ki so brskali po dokumentih.

• »Ker je bila samozavestna in dobro podkovana pravnica, jih je hladno odslovila in jim zagrozila s posledicami, kar je zaleglo, da so brskanje po njenih papirjih opustili. Preselili so jo v odmaknjeno sobico, ji znižali plačo in jo brez dela prepustili sami sebi. Kadar so jo sodelavci srečali na hodniku, so se obrnili stran, nihče ni upal z njo spregovoriti niti besede.«

In potem je tu še tretji primer sodelavke, za katero je bilo značilno, da se je na grob odnos rada odzvala čustveno.

• »Trpinčili so jo toliko časa, da se je psihično zlomila. Več mesecev je preživela na bolniškem dopustu in še leta prihajala k sebi.«

Tudi drugi Demšarjevi nekdanji sodelavci so bili deležni podobnih usod.

• »Nekoga so preprosto odpustili, vodjo nekega oddelka pa degradirali. Menjalna histerija je zajela vse, skupaj s tajnicami, ki so že leta veljale za skrbne delavke, predane službi. Delo sta nemoteno nadaljevala samo dva od približno dvajsetih bližnjih sodelavcev, starejši gospod, ki je bil v vodstvu ministrstva že od samega začetka in nekdo z vrhunskimi komunikacijskimi spretnostmi.«

Tako je vlada Andreja Bajuka leta 2000 brez slabe vesti zamenjala ne le zaposlene na ministrstvu za obrambo, ampak tudi vse ključne državne uradnike. In ko se je Bajukovi vladi iztekel mandat, je za njo taisto storila tudi takrat močna LDS, za LDS pa nato naslednja vlada in nato naslednja in ....

Kako bizarni in destruktivni so za državo takšni politični manevri, še najbolje ponazori naslednji primer iz glasbenega sveta, ki ga je dr. Demšar ob neki priliki delil s pokojnim pianistom Primožem Lorenzom:

• »Predstavljaj si orkester, ki dobi novega dirigenta. Na prvi vaji pokaže, kdo je šef: violinisti so po novem pianist, trobentač, bobnar, harfist in pozavnist. Pianist bo igral prvo violino, drugo pa ... ah, drugo pa kar odpustimo.« Profesor Lorenz me je začudeno gledal. »Kaj me gledaš?« sem rekel. »Dobro veš, da pri študiju nekega glasbila pridobiš na poti do filharmonije tudi znanja o drugih glasbilih. Teoretično bi seveda orkester lahko deloval na ta način, zakaj pa ne? Le da bi bial glasba temu tudi primerna?« »Ali je res tako hudo?« je vprašal. Na kratko sem mu odgovoril, da nič ne pretiravam. To je bilo leta 2006, deset let pozneje pa je stanje še bistveno slabše. Če razvitost družbe merimo po stanju in kompetentnosti njene javne uprave, smo lahko upravičeno zaskrbljeni.

Avtorja šokantne knjige, katere vsebina bi nas morala vse zelo zaskrbeti, pa tudi razjeziti, sta, v kolikor bo javnosti enkrat končno dovolj neprestanega mešetarjenja politikov na njen račun in bo zato od politike zahtevala, da se to enkrat za vselej spremeni, v njenem drugem delu nanizala tudi rešitve, s katerimi bi bilo mogoče povsem depolitizirati celotno družbo in nazorno nakazala, kakšna bi bila podoba slovenskega javnega sektorja z državno upravo ter gospodarskih družb v neposredni ali posredni lasti državi, če se menjave vodilnih kadrov v prvem letu po nastopu nove vlade ne bi izvajale.

Jože P. Damijan je knjigi na pot zato med drugim zapisal tudi:

• »Če bi kdaj po nesreči bil primoran voditi to državo, bi to knjigo vzel kot katekizem za potrebne spremembe v javnem sektorju.«

Priporočamo v branje!

Javna hiša Slovenija

Knjiga Javna hiša Slovenije v prvi vrsti razgali grdo resničnost, ki jo za vrati vladnih uradov in služb izkušajo mnogi, nato pa ponudi rešitve, ki bi jih po mnenju nekdanjega politika, profesorja, ekonomista in blogerja Jožeta P. Damijana lahko strnemo v naslednjo formulo: 'depolitizacija + kompetence + strokovni javni razpisi + transparentnost'.

Avtor in avtorica namreč verjameta, da bi iz 'javne hiše Slovenije' lahko naredili spodobno državo, če bi politični vpliv vlade v strokovnih svetih, upravnih odborih in nadzornih svetih omejili na manjšinskega ter postavili jasne kriterije glede kompetenc vseh akterjev. Avtorja sta skratka mnenja, da za Slovenijo vendarle še ni prepozno, na bralcih pa je, da knjigo, ki razgalja, a tudi ponuja rešitve, preberejo in priporočijo vsem, ki jim za Slovenijo in nje ljudi resnično ni vseeeno.

Dr. Franci Demšar je bil med drugim obrambni minister in večletni uspešen direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost republike Slovenije ... Tik pred izidom knjige se je vrnil v javno upravo kot predstojnik Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu.

Mag. Renata Zatler je delala kot državna sekretarka na Ministrstvu za javno upravo. Trenutno deluje kot svetovalka v projektih na mednarodni in EU ravni.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec