Ste tudi vi med tistimi, ki na javnih straniščih počepnejo v nerodni pozi? Ali pa vse prekrijete s toaletnim papirjem? Strokovnjak razkrije, kako smiselno je vse to.
Marsikatero javno stranišče človeka sprejme s toliko umazanije in smradu, da bi se najraje že ob odpiranju vrat kabine obrnili in odšli.
A mehur ali črevesje pritiskata tako neprijetno – kar mora ven, pač mora ven. Strategija je torej: zadržati dih in potrpeti. Da se tak občutek pojavi ob pogledu na umazana stranišča, je povsem normalno. »Mati narava ne želi, da bi se ljudje okužili s povzročitelji bolezni,« pravi Markus Egert, profesor mikrobiologije in higiene na Visoki šoli v Furtwangnu.
Klice na zadnjici ne povzročajo bolezni
Kako veliko pa je tveganje, da bi se na javnih straniščih okužili z želodčno-črevesnimi virusi? Koliko okužb dejansko izvira iz obiska (javnih) stranišč – o tem po raziskovalčevih besedah ni študij. Da se lahko na straniščih srečamo s potencialno nevarnimi mikrobi, pa je seveda možno. Na primer, če je pred nami sedela oseba, okužena z norovirusom, in imela drisko. Pri tem virusu že zelo majhna količina zadošča za okužbo.
Vendar obstaja pomembna omejitev, ki bi lahko marsikoga nekoliko pomirila pri sedenju na javnih školjkah: »Kar pristane samo na stegnih, hlačah ali zadnjici, nas ne bo okužilo. Da bi zboleli, morajo klice priti v usta,« pravi Markus Egert.
Najpomembnejše: temeljito umivanje rok
Največja nevarnost po njegovem mnenju je ta, da se na javnih straniščih dotikamo površin, na katerih so fekalne bakterije, nato pa nadaljujemo svoj dan brez umivanja rok. Zato glavni, povsem pričakovan nasvet: po uporabi stranišča si je treba roke umiti. In to temeljito. To pomeni: zmočimo roke, jih 20 do 30 sekund temeljito namilimo, speremo in popolnoma osušimo – najbolje z enkratno papirnato brisačo.
Raje ne prekrivajte školjke s papirjem
Tudi med samim sedenjem na stranišču lahko poskrbimo, da se na rokah nabere čim manj klic. »Trik je v tem, da se čim manj stvari dotikamo,« pravi Egert.
Zdaj pa bo težko za vse, ki školjko pred sedenjem prekrijejo s toaletnim papirjem. Po mnenju profesorja higiene to nima veliko smisla. »Bolj ko nekaj ‘ustvarjamo’ v kabini, večja je verjetnost, da se bomo dotaknili stvari, ki se jih sicer ne bi,« pravi Egert. Torej še pogosteje pridemo v stik s papirjem in školjko – še posebej, če vse skupaj med sedenjem zdrsne in moramo popravljati.
Kdor res ne želi, da bi se njegova zadnjica dotaknila školjke, lahko po Egertu uporabi “smučarski počep”. To pomeni, da počepnemo nad školjko tako, da zadnjica lebdi nad njo. Dobro natrenirane stegenske mišice so tu prednost. Pomembna pa je tudi natančnost: izločki morajo pristati v školjki in ne na deski – prihodnji uporabniki vam bodo hvaležni.
Kapljice v prostoru: pokrov dol pri splakovanju!
Za bolj higiensko izkušnjo lahko ob splakovanju poklopimo pokrov. Tako preprečimo, da bi se kapljice, ki lahko vsebujejo bakterije in viruse, razpršile po kabini – s tem se zmanjša tudi tveganje za okužbo.
Še en nasvet, ki ga najverjetneje večina že intuitivno upošteva: na javnem stranišču naj ostanemo čim krajši čas. Dlje ko tam stojimo, več aerosolov – drobnih kapljic v zraku – vdihavamo. Egert pa pomirja: »Ni pa treba zadrževati sape.«