Je poroka v tem svetu še vrednota?

Število porok v Sloveniji upada, dolgotrajnih in predanih odnosov pa je vse manj.

Maruša je po ločitvi svojih staršev na poroko začela gledati kot na nekaj, kar ni nujno, saj list papirja ni potrdilo, da bo ljubezen trajala večno ali da sta si partnerja usojena. Potem pa jo je njen fant (zdaj že mož) 16. maja odpeljal na kraj njunega prvega zmenka, šel na kolena in jo zaprosil za roko. »Vedno sva se pogovarjala, da se ne bova poročila, a nekega večera mi je rekel, da se želi poročiti z menoj, ker tako čuti. Tisti dan, 16. maja, je odšel do mojega očeta in ga zaprosil za mojo roko.«

Porok je čedalje manj

Slovenci se vse manjkrat odločamo za poroko. Smo ena izmed držav z najnižjim številom porok. To merimo s številom na 1000 prebivalcev – danes ta indeks znaša 3 poroke na 1000 prebivalcev, kar pomeni približno 6.500 porok na leto. To je skoraj 10.000 manj kot leta 1965.

»Eden izmed razlogov, da upada število porok, je ta, da je zmeraj manj zares dolgotrajnih in predanih odnosov. Kot da se ljudje že na začetku bojijo oziroma ne verjamejo ali pa zelo težko, da bo odnos trajal vse življenje. Ko se posameznik odloči za zakonski stan, ki je tudi vidna oblika pripadanja drugi osebi, v samem bistvu oseba sporoča drugi osebi, da je njen namen in želja, da bi ostala skupaj za vedno, da bi se skupaj razvijala, skupaj rasla, delovala v dobro drug drugega. Seveda je razlog tudi ta, da je bila poroka še pred kratkim nekaj samoumevnega,« pojasnjuje Veronika Podgoršek, psihoterapevtka in doktorica znanosti s področja družinske in zakonske terapije.

Če preverimo statistiko, leta 2015 je bilo sklenjenih 6449 zakonskih zvez, ob tem je bila povprečna starost ženina ob sklenitvi prve zakonske zveze 32,0, povprečna starost neveste pa 29,7 leta. V letu 2014 je bilo sklenjenih 6.571 zakonskih zvez ali za 5,1 odstotka več kot v letu 2013. Od leta 2004 do leta 2014 se je število sklenjenih zakonskih zvez gibalo med 6.300 in 6.700 na leto.

Vsak naj se odloči zase

Urška je stara 28 let, s partnerjem živita v zunajzakonski skupnosti že 8 let in imata leto in pol starega sina. »Skupaj sva bila že nekaj časa in zame je bil naslednji korak otrok. Vendar se mi je zdelo neumno, da bi se po vsem tem času, ko živiva skupaj, zdaj poročila samo zaradi otroka. Se mi zdi, da je to v zadnjem času eden glavnih razlogov za poroko. Skupaj živijo več let, potem se odločijo za otroka in takrat se je treba poročiti. Jaz osebno ne vidim, kaj bi bilo drugače, če bi se poročila, saj fanta že sedaj obravnavam enako, kot bi ga še z nekim dodatnim listom papirja,« razloži Urška.

Tudi Maruša, čeprav se je poročila, misli podobno: »Mislim, da se vsak odloča po svoje, kakor čuti v sebi. Jaz na poroko gledam kot na nekaj čudovitega, ko dve sorodni duši na neki način potrdita svojo ljubezen, a tudi če se ne bi poročila, vem, da je on moja sorodna duša. Lepo ga je predstavljati kot svojega moža in tudi meni zaigra srce, ko me predstavi kot svojo ženo. Za naju je poroka le še en delček najinega mozaika lepih spominov. Vendar sem še zdaj istega mnenja, da ne potrebuješ lista papirja, da veš, da ti je nekdo usojen. Se mi pa zdi, da je upad porok povezan tudi s finančno situacijo parov, saj so stroški poroke kar visoki.«

Organizacija porok

Jasna Likar Jelinčič je organizatorka porok in pravi, da se kljub upadu števila porok in slabemu finančnemu stanju vse več parov odloča za organizacijo porok: »Poroka je postala nekaj več kot le poročno slavje. Vse več je povpraševanja za poroke v tujini, zlasti Toskani. Imamo pa tudi tiste, ki naredijo poroko skromno in v krogu družine,« pojasnjuje.

Tudi Maruša in Primož sta se poročila v krogu družine, bilo jih je malo manj kot 30. Poročila sta se v Novem mestu, potem pa so nekaj dobrega pojedli in popili. »Bila je preprosta poroka, to nama je ugajalo, saj zaradi mojih zdravstvenih zapletov skoraj do zadnjega nisva vedela, ali bova poroko sploh lahko izpeljala.«

Ko gre za organizirane poroke, pove Jasna Likar Jelinčič, so že nekaj let med najbolj popularnimi poroke v vintage in boemskem stilu. Vse se vedno bolj nagiba k naravi, šopki niso togi, lahko so različnih oblik, iz njih visi zelenje ... Kar se tiče barv, prevladujejo pastelne barve. Kot pravi, se je v Sloveniji sicer uveljavilo nekaj poročnih organizatorjev, ki od tega živijo, vendar je to še daleč od trendov v ZDA, kjer je organizator poroke skorajda nujen. »Že v gimnaziji sem govorila, da bo to moj poklic. Od majhnega sem bila animatorka, organizatorka. Spomnim se, kako sem si vedno sama organizirala rojstnodnevno zabavo. Trenutno sem sicer šele na začetku, tako da je zame organizacija porok za zdaj šele sproščanje od delovnega dne, vendar si res želim, da bi bil to moj poklic,« pove Jasna.

Vse več razvez

»Poroka je sicer še vedno vrednota. Ljudje v številnih primerih zakon, osebo, ki je poročena, še vedno dojemajo malo drugače. Če poroka ne bi bila vrednota oziroma če ne bi imela nikakršnega drugačnega pomena, kot biti skupaj in ne poročen, potem ljudje ne bi še danes govorili: ta je pa ločen/-a, ampak razšla sta se, šla sta narazen ...« meni Veronika Podgoršek.

V letu 2015 se je razvezalo 2.432 zakonskih zvez, v letu 2014 pa 2.469 zakonskih zvez ali 5 odstotkov več kot v letu 2013. Kazalec razvez merimo na 1.000 sklenjenih zakonskih zvez. V tem trenutku je ločitev 376, leta 1990 jih je bilo 218, leta 1965 pa 122. Položaj je torej popolnoma drugačen, kot je bil nekoč.

»Odnosi so se seveda močno spremenili. Ljudje so razočarani in zmeraj bolj prestrašeni. Travme se iz enega propadlega odnosa prenašajo v drugega. Vsako resno vlaganje v nov odnos človeka tudi utrudi. Nikoli žal ne vemo, ali je nekdo zares pripravljen na dolgotrajen odnos ali si drugi 'želi' le prijateljevanja, in še to lahko z več ljudmi naenkrat,« pojasnjuje dr. Veronika Podgoršek.

Prihodnost porok

Kakšna prihodnost pa čaka poroko kot vrednoto? Se bodo ljudje še naprej poročali ali bo poroka kmalu postala zgolj spomin in navada iz preteklosti? »Ljudje smo bitja odnosov in bomo vedno hrepeneli po dvojini. Po ljubiti in biti ljubljeni. Po pripadati drug drugemu in poskrbeti drug za drugega. Vidni simboli, različna praznovanja so del nas in mislim, da bodo še naprej ostala,« odgovarja dr. Veronika Podgoršek in dodaja: »Se pa bodo poročali tisti, ki bodo to zares začutili in ne kar vse povprek, kot smo bili tega navajeni včasih. Če je ženska zanosila, se je bilo treba poročiti. Tudi če sta bila dva malo dlje časa skupaj, se je od njiju to pričakovalo. Prav je, da dela vsak tako, kot čuti, in takrat, ko to zares začuti.«

Besedilo: Petra Znoj // Fotografije: Shutterstock