Jernej Slivnik: Včasih potrebuješ izkušnje, spet drugič ti pomaga to, da si mlad

1. 2. 2020 | Vir: Story
Deli
Jernej Slivnik: Včasih potrebuješ izkušnje, spet drugič ti pomaga to, da si mlad (foto: Mateja Jordovič Potočnik)
Mateja Jordovič Potočnik

Vztrajnost in predanost, ki odlikujeta slovenskega parasmučarja Jerneja Slivnika, sta lahko navdih številnim, ki jim je usoda tako ali drugače prekrižala načrte.

Hrušičan, ki bi zagotovo drsal po ledeni ploskvi, če ne bi vmes posegla prometna nesreča, je pred dvema letoma zastopal Slovenijo na paraolimpijskih igrah v Pjongčangu in v paradni disciplini – slalomu – vpisal najboljši slovenski dosežek na paraolimpijskih zimskih igrah doslej.

S smučanjem se profesionalno ukvarja že nekaj let, vse od začetka srednje šole. Všeč sta mu hitrost in adrenalin, všeč so mu bližina narave in spreminjajoči se vremenski pogoji. Razlogov za motivacijo ima več kot dovolj. “Motivira me že to, ko vidim tekmovalca pred seboj, ki se spusti po progi. Moj cilj je, da dosežem boljši rezultat kot on. Biti osredotočen dovolj, da se podam na progo, ne glede na to, kaj se lahko zgodi, vse le za dosego boljšega rezultata,” pojasni Jernej. Ko je bil star pet let, je bil udeležen v hudi prometni nesreči, v kateri sta življenje izgubila njegova sestrica in oče. V nesreči si je hudo poškodoval hrbtenjačo, zaradi česar je voziček postal del njegovega vsakdana. To ga ni ustavilo. “Že ko mi je bilo devet let, sem tekmoval v smučanju in novinarka me je v cilju povprašala, kakšne so moje želje za prihodnost. Iz mene je kar butnilo: 'Rad bi zmagal na olimpijskih igrah.' Takrat so se mi smejali. Želel sem si vsaj videti, kako dihajo olimpijske igre. Ko sem se enkrat začel s smučanjem ukvarjati tudi profesionalno, se mi ni splačalo prenehati, temveč je to postal način življenja,” pojasni z nasmehom na obrazu. Kljub športnemu profesionalizmu, ki se je prikradel tudi v njegov vsakdan, v smučanju še vedno nadvse uživa. Če tega ne bi bilo, tudi smučal ne bi več. Le proti koncu sezone se kdaj pa kdaj zgodi, da si želi, da bi bilo vsega čim prej konec. “Mraza imaš po vseh teh mesecih hitro dovolj,” prizna. Ne pozna monotonosti in rutine. Njegovo življenje je povezano z neprestanim gibanjem, z dokazovanjem sebi in drugim, kaj vse zmore in kaj vse je mogoče: “Morda sem malce tekmovalen in se želim dokazati. Kadar so mi dejali, da ne morem, sem bil le še bolj motiviran. Želel sem dokazati sebi in drugim, da zmorem.”

Letošnja sezona se zanj zaradi zdravstvenih težav začenja januarja, nanjo pa se pospešeno pripravlja že vse od poletja. A na koncu le ne bo telo tisto, ki bo najbolj izčrpano. Kot prizna sam, je po dobri sezoni bolj izmučeno telo, medtem ko bi glava brez težav odvozila še nekaj tekem, po slabi sezoni je situacija drugačna. Neprestano čakanje mu je med sezono veliko bolj naporno kot spust po strmini. “Na tekmi me moti čakanje med enim in drugim tekom. Pogosto traja dve uri, da pridem na start. To je zame muka. Nekaj najbolj stres­nega,” razkrije Jernej, ki si takrat krajša čas z ogrevanjem. Posluša veliko glasbe, včasih pomaga tudi klepet z ekipo. Tako malce preusmeri misli. In kakšna glasba se znajde na njegovem seznamu? “Povsem odvisno od dneva. Največkrat izberem slovensko glasbo, sploh če so tekme v tujini. Pred startom imam najraje kakšno bolj glasno, da me še bolj napolni z adrenalinom. Na progi mi v glavi odzvanja ritem pesmi,” se nasmeje. Zanima me, ali je poslušanje slovenske glasbe tudi plod domotožja, kar zanika: “Domotožje občasno pride po tekmi, če nisem zadovoljen z rezultatom. Sicer pa me glasba pomirja.”

Jernej obiskuje športni oddelek Gimnazije Jesenice. Tudi nekaj njegovih sošolcev se ukvarja z zimskimi športi, zato se pogosto srečujejo na terenu, z drugimi pa je na zvezi prek telefona, saj so vsi športniki in tako spodbujajo drug drugega. “Rad vidim, da sem zgled drugim, da je ljudem všeč, kar počnem. Včasih se počutim tudi, da je na meni velika odgovornost. Ni dovolj, da jim je le všeč, čutim, da jim moram vrniti z rezultati. Ne le rezultati, tudi način življenja. Ne morem si privoščiti ponočevanja, vsaj med sezono ne, saj želim biti zgled. Tako na smučišču kot zunaj njega moram ohraniti podobo in disciplino,” pojasni s strogostjo v glasu. Njegov veliki vzornik je Anže Kopitar, ki mu je kljub izjem­nemu uspehu čez lužo uspelo ostati z nogama trdno na tleh. “Smo družinski prijatelji. Vse življenje je podredil hokeju in požel številne uspehe,” pove Jernej, sicer velik hokejski navdušenec. Hokejist je bil nekoč tudi njegov starejši brat Žiga. Če ne bi vmes posegla usoda, bi tudi sam najverjetneje igral hokej. Na enem izmed večnih derbijev je dobil priložnost, da zaluča plošček na ploskev. Čeprav k njegovi javni podobi spada zelena reprezentančna oprava, tokrat to ni prišlo v poštev. Njegovo srce bije za rdeče.

Pred dvema letoma so se mu uresničile velike sanje, slovenske barve je zastopal na olimpijskih igrah v Pjongčangu. “Bil sem najmlajši, a sem neizmerno užival. Bil sem sproščen, vedel sem, česa sem sposoben. Vsi pravijo, da gredo na OI uživat, vendar vsi vemo, da to ni res. Tam si povsem izoliran, vidiš le telovadnico, progo in svojo hotelsko sobo. V olimpijski vasi si eden izmed tisočih. Vsi želijo doseči najboljši rezultat. Samo šport, smučanje in zima. To mi je všeč,” nam zaupa parasmučar, ki se skrivoma že spogleduje z naslednjimi zimskimi OI, ki jih bo gostil Peking. Priznava, da ne želi izpuščati korakov, saj mu vsaka sezona predstavlja svojevrsten izziv. “Ne želim gledati predaleč naprej. Že v naslednji sezoni želim biti čim boljši. Lahko bi napovedal rezultate, vendar ne vem, ali jih bom dosegel, morda jih bom presegel. Pred OI me čaka še svetovno prvenstvo. Olimpijska sezona je seveda nekaj posebnega. Vidi se, da smo tudi športniki bolje razpoloženi. Olimpijske igre so povsem drug svet,” z navdušenjem pove Hrušičan. Z veliko mero truda in močno voljo je posegel po zvezdah, zaradi česar je tudi sam vzor številnim, ki se soočajo s takšnimi ali drugačnimi izzivi v življenju. Njegova življenjska zgodba bi se lahko zasukala tudi drugače, vendar sam nikdar ni imel zadržkov glede ovir, ki so se mu postavile na pot. Prav to je tisto, kar druge invalide prevečkrat omejuje. “Morda jih je v začetku strah stopiti iz hiše in se ukvarjati s stvarmi, ki jih zanimajo. Morda se preveč obremenjujejo s tem, kako jih bodo sprejeli. Sam teh težav nisem imel. Ko sem doživel nesrečo, sem bil star pet let. Vseeno mi je bilo, kaj mislijo, želel sem le delati iste stvari kot sovrstniki,” zaključi Jernej.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju