Kdaj ste nazadnje vzkliknili in čutili, da je res: "Najboljše šele prihaja!"
Zgodba o starosti, ki ji verjame večina ljudi, je samo - zgodba. A zaradi močnega družbenega pogojevanja ta zgodba postaja samouresničujoča prerokba.
"Šestdesetka je za vami? Ali pa jo šele pričakujete … v bližnji prihodnosti? Če je tako, potem imam dobre novice: vstopate v najboljše obdobje svojega življenja. Vas ta izjava preseneča? Pa ravno razmišljate o tem, kako se starate in kako je najboljše že za vami! Morda se teh let nekoliko tudi bojite. Upokojitev je pred vrati, čas mineva po svoje, še malo in … Oh, ne! Pozabite. To je samo zgodba, ki ste ji verjeli, in če ji boste verjeli še naprej, bo postala samouresničujoča se prerokba," piše v svoji novi knjigi 59+ Adrian Kezele, ki v nadaljevanju spomni, da ima pri oblikovanju naše resničnosti najpomembnejšo vlogo naš um.
Naš um je tisti, ki vpliva na vse okoli nas, vključno z obliko in s stanjem našega telesa. To pomeni, da ima um neverjetno moč, ki oblikuje ne samo vaše misli in dela, temveč tudi način, kako se staramo, trdi Kezele in bralca nato izzove, da bi si upal vpreči to moč in spremeniti vse, kar je doslej verjel o življenju po šestdesetem letu. Najprej, piše Kezele, pa je seveda potrebno spremeniti perspektivo.
"Kolikokrat ste bili priča ’samouresničujočim prerokbam’ lastnih pričakovanj? Recimo, če menite, da ste za nekaj nesposobni, je zelo verjetno, da na tem področju res ne boste uspešni. Po drugi strani pa, če imate o sebi pozitivno mnenje, se to odraža v vaših dejanjih, besedah in v celotni komunikaciji. Ljudje v vaši bližini opažajo vašo samozavest in zelo pogosto bo prav to odločilno za uspeh pri tem, kar počnete. Zdaj le razširite to načelo na samo tkanje vašega obstoja, na doživljanje časa, staranja in smrtnosti," pojasnljuje in nadaljuje.
"Kaj pa, če gube na vašem obrazu niso zgolj posledica preteklih let, temveč telesni izraz vašega prepričanja, da so neizogibne? Bi lahko rekli, da je postopna izguba vaših sposobnosti z leti vsaj deloma ples, ki ga koreografira kolektivna zavest?"
Čeprav je Kezele prepričan, da to drži, pa priznava, da vse to seveda ne pomeni, da lahko preprosto odmislimo ’staranje’. Kar pa seveda še ne pomeni, da ne gre dojeti subtilno medsebojno preigravanje naših misli, biologije in okoliščin.
"Če preizprašamo svoja globoko vsajena prepričanja o naravi staranja, bomo odprli vrata novim možnostim – možnositm, ki presegajo naše trenutno razumevanje življenja in smrti."
Ne gre zgolj za minevanje časa
"Staranje je eden velikih življenjskih misterijev, vendar misterij, ki ga počasi razkrivamo. Od krajšanja telomerov do izgube epigenetskih informacij znanstveniki odkrivajo mehanizme, ki uravnavajo staranje, ter raziskujejo načine njegovega upočasnjevanja ali celo obračanja. Čeprav se ideja o življenju do 120 let ali več morda sliši kot znanstvena fantastika, hiter tempo raziskav kaže, da bi to nekoč lahko postalo resničnost. A morda najvznemirljivejša možnost ni le daljše življenje, temveč boljše življenje. Navsezadnje, kakšen je smisel dolgega življenja, če ni zdravo in izpolnjeno?," razmišlja in ob tem spomni na misel Davida Sinclairja, ko je ta rekel: "Staranje je bolezen in kot vsako bolezen ga je mogoče zdraviti."
Staranje, spomni Kezele še enkrat, tako ni le golo minevanje časa, temveč zapletena igra med našimi geni in okoljem, ki oblikuje naše telo in um.
"Čeprav geni predstavljajo nespremenljiv načrt, naše življenjske odločitve, misli in čustva določajo, kako dolgo bo trajalo in s kakšnimi težavami ali ugodjem se bo sčasoma soočalo."
Staranje pa ni niti zgolj biološki proces, temveč tudi duhovno potovanje. "S kombinacijo znanstvenih spoznanj in duhovne modrosti se lahko staramo drugače, bolje, ob ohranjanju življenjske moči, mentalne bistrosti in strasti, ki ne pozna meje."
'Učinek stotega Metuzalema"
Kezele nato spomni na zanimiv učinek, ki ga znanstveniki imenujejo ’učinek stote opice’. "V petdesetih letih prejšnjega stoletja so opazili, da so opice na otoku Koshima začele v vodi prati sladke krompirje, da bi jih očistile zemlje in prahu. Po malem je vse več opic usvojilo to obnašanje. Poročila trdijo, da se je potem, ko je določeno število opic (ni zanesljivo, da jih je bilo sto, a nekako se je udomačila ideja, da jih je bilo toliko) navzelo te navade, ta nenadoma razširila tudi na opice na drugih otokih, čeprav te nikoli niso imela neposrednega stika z izvorno skupino."
Fenomen se je do danes navezal na prepričanje o tem, da je za razširitev vsakega ugodnega ravnanja ali znanja najprej potrebna neka kritična masa znotraj skupine. Razlog za ta pojav pa naj bi vseboval nekakšen nematerialni prenos informacij, preko ’kolektivne zavesti’ ali morda prepletenih kvantov znotraj iste biološke vrste.
’Učinek stote opice’ se danes pogosto uporablja kot metafora za družbeno preobrazbo, nova odkritja in širjenje idej, kar Kezele naveže s s svojo nosilno temo v knjigi 59+.
"Sprašujete se, kaj bi se zgodilo, če bi majhne skupine posameznikov, tu in tam, ne samo doživele sto in več let, ampak bi pri tem ohranile tudi izjemno zdravje in vitalnost. Če uporabimo ’učinek stote opice’ – zdaj morda primerneje imenovan učitek stotega Metuzalema – bi se ta ’okužba’, ko bi bila dosežena kritična masa Metuzalemov, lahko spontano razširila na širšo populacijo. Na začetku, p anaj gre za spremembo načina življenja, prehrane, vadbe, meditacije, medicine ali katerega drugega dejavnika, bo imelo pozitivne posledice tega le nekaj posameznikov, zgolj tisti posamezniki, ki bodo za uresničevanje te spremembe namenili svoj čas, energijo in pozornost. A sčasoma, ko b ve več ljudi začelo sprejemati te navade in prepričanja, bo ideja od 120 let ali celo 150 letih postala nekaj običajnega. Ko bo dosežen ta prav ’stotega Metuzalema’, bi se lahko ideje izjemne dolgoživosti hitro razširila, ne samo z neposrednim sprejemanjem, ampak tudi s premikom v kolektivnem načinu razmišljanja.«
In epigenetika, ki proučuje vpliv okolice in obnašanja na aktivacijo ali utišanje genetskih informacij, mu v tem daje prav, prav tako pa tudi sodobna spoznanja kulturološkega prenosa znanja in duhovni vidik, ki je skladen z idejami kolektivne zavesti.
Za vse, ki si upajo verjeti
Kezele se v zadnji tretjini knjige nato posveti praktičnemu osebnemu prehodu v spremembo, za katero je prepričan, da je mogoča, in se tudi kolektivno že začenja. Povsem resno in pri zdravi zavesti trdi, naj se vsi skupaj pripravimo na ponastavitev, pri kateri – pa ne le po njegovem mnenju – velja:
- Otroštvo: 1 – 29
- Mladost: 30 – 59
- Odraslost: 60 – 89
- Zrelost: 90 – 119
- Čas za odhod: 120.
Za več branja na to temo priporočamo 59+ - Najboljše šele prihaja!
Adrian P. Kezele
Hrvaški avtor je do danes napisal več kot 60 knjig, med katerimi je približno petnajst romanov in dve pesniški zbirki. Njegova dela obravnavajo iskanje odgovorov na pogosto zahtevna življenjska vprašanja. Kezele se loteva različnih oblik pisanja, od filozofskih esejev in učbenikov, ki se uvrščajo v sodobno duhovno sceno, do romanov, kjer skozi pripoved oživlja in približuje duhovne ideje bralcem na razumljiv in dostopen način.
Preberite si tudi:
