O tem, kako preveč zaščite v realnem svetu in popolna svoboda na spletu spreminjata otroke v tesnobno generacijo.
Konec osemdesetih let velja za začetek prehoda iz ’otroštva, osredinjenega na igro’ v ’otroštvo, osredinjeno na telefon’, ki se je končal šele med letoma 2005 in 20101, ko je večina mladostnikov imela svoj pametni telefon. In ko govorimo o ’otroštvu’, osredinjenem na igro ali na telefon, znameniti socialni psiholog in avtor Jonathan Haidt te izraze uporablja v širšem smislu. Vključuje namreč tako otroke kot mladostnike.
"Sem socialni psiholog, ne klinični psiholog ali strokovnjak za medijske študije. Toda propad duševnega zdravja mladostnikov je nujna in kompleksna tema, ki je ne moremo razumeti z enega samega disciplinarnega vidika," pojasnjuje Haidt v svoji odmevni knjigi Tesnobna generacija, ki je v slovenskem prevodu že na voljo tudi v naših knjigarnah.
Tudi odrasli komaj kaj na boljšem
Avtor knjige, ki razjasni, zakaj družbena omrežja dekletom škodijo v večji meri kot fantom in zakaj se fantje iz resničnega sveta vse bolj zatekajo v virtualni svet, nadaljuje, da so v tem vse bolj s tehnologijo preplavljenem svetu na komaj kaj boljšem tudi odrasli.
Med njimi ni malo takšnih, ki preverjajo svoje ’omembe’ na družbenih omrežjih ali jih kdaj pretrese nekaj, kar je kdo objavil o njih. A tudi tisti, ki jih drugi redko omenjajo ali kritizirajo, ampak samo preprosto spremljajo brezkončen vir objav o dejanjih, razglabljanjih in dogajanjih drugih ljudi, bodo po Heidtovem mnenju cenili nasvet, ki ga je Mark Avrelij v drugem stoletju našega štetja dal sam sebi:
’Ne zapravljaj preostanka svojega časa tu s skrbmi glede drugih ljudi – razen, če to ne vpliva na skupno dobro. To ti bo preprečevalo narediti karkoli koristnega. Preveč se boš ukvarjal s tem, kaj in zakaj počne ta ali oni, kaj govori, kaj misli in kaj naklepa, in z vsemi drugimi stvarmi, ki te zmotijo in ti preprečujejo, da bi se osredotočil na svoj um.’
"Odrasli iz generacije X in prejšnjih generacij niso doživeli večjega porasta klinične depresije ali anksioznih motenj po letu 2010, toda mnogi med nami so postali bolj izgoreli, raztreseni in izčrpani zaradi naših novih tehnologij ter njihovih nenehnih prekinitev in motenj. Ker generativna umetna inteligenca omogoča izdelavo nadrealističnih in potvorjenih fotografij, videoposnetkov in novic, bo življenje na spletu verjetno postalo še bolj zmedeno. Ni treba, da se to zgodi: lahko preprosto ponovno prevzamemo nadzor nad svojim umom."
Tesnobna generacija je knjiga o tem, kako si lahko ljudje vseh generacij ponovno prilastimo svoje življenje.
Poslabšanje duševnega zdravja mladostnikov
Po več kot desetletnem obdobju, v katerem je bilo duševno zdravje mladostnikov stabilno ali se je celo izboljševalo, raziskave po letu 2010 beležijo njihovo strmo poslabševanje. Število primerov depresije, tesnobnosti, samopoškodovanja in samomorov je močno naraslo, v nekaterih primerih se je tudi podvojilo.
Kako in zakaj je prišlo do tega?
"V začetku 21. stoletja ni bilo veliko znakov, da se med mladimi poraja kriza duševni bolezni. Potem pa so se kmalu po letu 2010 stvari nenadoma spremenile."
Podatki, do katerih se je dokopal Haidt, kažejo, da se je okoli leta 2012 začel nenaden in zelo velik porast hudih depresivnih epizod in to v številnih državah naenkrat, pri čemer je bilo pri dekletih v absolutnem številu povečanje veliko večje kot pri fantih, pri katerih pa je bilo že v začetni fazi precej nižje. "Z drugimi besedami, depresija je postala približno dvainpolkrat pogostejša. Do povečanja je prišlo pri vseh rasah in družbenih razredih. Podatki za leto 2020 so bili zbrani delno pred zaprtjem zaradi COVID-a in delno po njem, do takrat pa je veliko depresivno epizodo v minulem letu doživela vsaka četrta ameriška najstnica."
Potem je avtor opazil, da so se stvari leta 2021 še poslabšale. Krivulje na grafih porasta se po letu 2020 strmo usmerita navzgor tako pri puncah kot pri fantih.
Avtor se kot psiholog nato seveda povpraša o možnem razlogu za tako velik porast, kar je mogoče ugotoviti le, če se vprašamo, kaj se je zgodilo z najstniki kmalu po letu 2010, in pomembne namige za razrešitev te skrivnosti najde v še več podatkih, s katerimi ovrže druge možne teorije in s prstom pokaže na pametne telefone.
"Otroci, rojeni v poznih devetdesetih letih so bili prva generacija v zgodovini, ki je puberteto preživljala v virtualnem svetu. Tako je, kot da smo generacijo Z poslali odraščati na mars, ko smo jim po letu 2010 dali pametne telefone v največjem nenadzorovanem poskusu, kar jih je človeštvo kdajkoli izvedlo na svojih otrocih."
Zaton otroštva, osredinjenega na igro
Trinajstletniki se ne bi smeli pomikati po neskončnih objavah vplivnežev in drugih neznancev, ko so njihovi možgani v najbolj ’odprtem’ stanju in iščejo zglede, na katere bi se lahko navezali, na podlagi študij svari avtor in nadaljuje: "Morali bi se igrati, sinhronizirati in družiti s prijatelji v živo, pri tem pa ob sprejemanju tokov informacij z očmi in ušesi pustiti nekaj prostora za družbeno učenje od svojih staršev, učiteljev in drugih vzornikov v skupnosti."
Da se človeško otroštvo zelo razlikuje od otroštva drugih živali, ni neko novo spoznanje, ko pa vemo, da otroški možgani do petega leta zrastejo do 90 % svoje polne velikosti, nato pa potrebujejo veliko časa, da se konfigurirajo. "To obdobje počasne rasti je prilagojeno kulturnemu učenju. Otroštvo je vajeništvo za učenje veščin, potrebnih za uspeh v posameznikovi kulturi," je v svojih sklepih jasen Haidt.
Prosta igra, ki je v virtualno resničnost hipnotizirano generacijo Z umanjkala, je za razvoj socialnih veščin, kot je reševanje konfliktov, enako pomembna kot za razvoj telesnih spretnosti. Pa vendar je otroštvo, osredinjeno na igro, zamenjalo otroštvo, osredinjeno na telefon, saj so otroci in mladostniki svoje družabno življenje in prosti čas prenesli na naprave, povezane z internetom.
Z dobrimi nameni tlakovana pot v pekel
Zahodni svet je v zadnjih desetletjih sprejel dve nasprotujoči si odločitvi glede varnosti otrok in obe sta bili po avtorjevem mnenju napačni.
"Odločili smo se, da je resnični svet tako poln nevarnosti, da ga otroci ne bi smeli raziskovati brez nadzora odraslih, čeprav so se tveganja za otroke zaradi kriminala, nasilja, pijanih voznikov in večine drugih vzrokov od devetdesetih let naprej močno zmanjšala. Hkrati pa se nam je zdelo preveč naporno oblikovati in zahtevati starosti primerno zaščito za otroke na spletu, zato smo otroke pustili, da se prosto sprehajajo po Divjem zahodu virtualnega sveta, kjer nanje preži ogromno nevarnosti."
Nazoren primer te kratkovidnosti je mogoče najti v močnem strahu staršev, da bi njihov otrok padel v roke spolnega plenilca. Toda spolni kriminalci danes večino časa preživijo na spletu, saj po internetu veliko lažje komunicirajo z otroki ter poiščejo in razširjajo spolne in nasilne videoposnetke, v katerih so udeleženi otroci. Da je nevarnost še kako resnična, pričajo trpke zgodbe otrok in mladostnikov, ki zadnja leta redno polnijo rubrike črne kronike.
Kako nevaren je vpliv interneta na še razvijajočo se psiho, je mnoge starše zbudila šele nedavna odmevna britanska mini-serija Adolescenca, ki velja za eno najboljših nadaljevank letošnjega leta. V domovini je bila serija celo tako odmevna, da je ministrica za izobraževanje napovedala resen pogovor o prepovedi pametnih telefonov v šolah, podobne pobude pa vznikajo tudi drugod po Evropi.
Načet psihološki imunski sistem otrok
Heidt nadaljuje večplastno analizira naravo otroštva samega po sebi, med drugim to, zakaj otroci potrebujejo igro in nenadzorovano raziskovanje okolice, da dozorijo v kompetentne in uspešne odrasle, in med drugim razloži, kako novodobno vzgajanje ’v mehurčku’ otroke oropa močnega psihološkega imunskega sistema. S čimer ima v mislih: "... otrokovo sposobnost, da premaguje, predela in preboli frustracije, manjše nesreče, draženje, izključevanje, zaznane krivice in vsakdanje prepire, ne da bi postal žrtev večurnih ali večdnevnih notranjih pretresov."
Tako kot otrokov imunski sistem potrebuje zgodnjo izpostavljenost umazaniji, zajedavcem in bakterijam, da bi se lahko ustrezno vzpostavil, tako psihološki imunski sistem potrebuje konflikte in prikrajšanosti, če naj bi se naučil živeti z drugimi ljudmi.
"Kot so že davno učili stoiki in budisti , sreče ni mogoče doseči z odpravo vseh ’sprožilcev’ iz življenja; srečo dosežemo, če se naučimo zunanjim dogodkom odvzeti moč, da v nas sprožijo negativna čustva."
In za vse to so prikrajšani otroci, ki so prikovani na male zaslone, ker se staršem zdi to bolj varno od morebitnih tveganj tam zunaj – tako v svetu na splošno kot na otroških igriščih, s katerih so izginili ’nevarni’ vrtiljaki in plezala.
Svoje naredilo še moderen način življenja, zaradi katerega pogosto ne poznamo več niti lastnih sosedov, in vse večjo zaprtost v družinske enote, pri čemer vse bolj boječi starši niso upali več računati na druge odrasle v skupnosti, da bi v primeru, da njihov otrok zaide v težave, ti lahko računali na pomoč tudi čistega neznanca.
"To je svet, v katerem je odraščala generacija Z. To je bil svet, v katerem so odrasli, šole in druge institucije sodelovali, da bi otroke naučili, da je svet nevaren, in jim preprečili, da bi izkusili tveganja, konflikte in vznemirjenje, ki jih njihovi možgani, ki pričakujejo izkušnje, potrebujejo, da premagajo tesnobo in nastavijo svoje privzeto duševno stanje na način raziskovalnega odkrivanja."
Heidt je v nadaljevanju svojega pisanja jasen, ko ponudi več deset predlogov, kako otrokom vrniti otroštvo, osredinjeno na igro, ob tem so temeljne reforme po njegovem mnenju naslednje štiri:
- 1. Brez pametnih telefonov pred srednjo šolo.
- 2. Brez družbenih omrežij pred 16. letom.
- 3. Šole brez telefonov.
- 4. Otroštvo z veliko več nenadzorovane igre in neodvisnosti.
Tesnobna generacija
Jonathan Haidt je znameniti socialni psiholog, svoje znanje in izkušnje pa usmerja v boljše delovanje družbenih institucij in družbe nasploh. Po Hipotezi o sreči in Pravičniškem umu je tu prevod njegove najnovejše knjige Tesnobna generacija, ene najbolj odmevnih in najpomembnejših angažiranih knjig zadnjega obdobja.
Sodobne digitalne tehnologije so namreč povzročile veliko preoblikovanje otroštva in mladostništva, ki je po letu 2010 postajalo vse bolj osredinjeno na telefon. Haidt je v tej knjigi predstavil mehanizme, s katerimi ta velika sprememba vpliva na socialni in nevrološki razvoj otrok, od pomanjkanja spanja in razdrobljene pozornosti do zasvojenosti, od osamljenosti do družbenega primerjanja in od toksičnega vpliva družbenih omrežij na posameznike do perfekcionizma.
- Preberite si tudi: "Otroci bi se morali igrati zunaj brez nadzora staršev od 6. leta naprej"