Jorge Bucay: Nisem čarovnik

Ko smo ga novinarji pred njegovim predavanjem čakali v Cankarjevem domu, bi skorajda lahko rezali napetost v zraku. Prihajal je priljubljeni argentinski avtor, ki je oživel pravljice in zgodbe, s katerimi je pomagal marsikomu osvetliti njegovo pot, se nasmejati, zamisliti in morda preizkusiti še kaj novega. »V hiši je že, a se ne počuti najbolje, bodite nežni z njim,« nas je prosila njegova predstavnica, ko smo čakali njegov prihod. Nikoli mu ne bi prisodila sedemdeset let (okroglo obletnico bo praznoval 30. oktobra) in slabega počutja! Ko je prišel med nas, je začel stresati šale, koketirati s fotoaparati in prostor napolnil s svojo karizmo. Ni edini pripovedovalec zgodb in interpretator pravljic, nedvomno pa je eden od najbolj karizmatičnih!

Čeprav je njegovih knjižnih uspešnic preveč za eno knjižno polico, zase pravi, da ni pisatelj: »Sem psihoterapevt, ki piše, in ne pravi pisatelj. Pisatelj je umetnik in veliko več, kot sem jaz. Zgodbe, ki jih pripovedujem, so načeloma starodavne zgodbe, ki so zadnjih nekaj tisoč let krožile po svetu, vendar sem nekatere napisal tudi jaz. Ko namreč veliko berete in imate papir in svinčnik pri roki, se včasih lahko zgodi, da bi kaj tudi napisali, in če se to zgodi, lahko razvijete zgodbo.«

Koliko pa ste jih napisali in kdaj se je vse skupaj začelo?

Napisal sem okoli 40 zgodb, vendar ne vem, katera je bila prva. Bilo je pred približ­no 30 leti. Z zgodbami sem začel pripovedovati ljudem to, kar sem jim želel povedati s svojimi besedami po navdihu, ki sem ga dobil iz tega, kar mi je nekdo rekel, ali pa iz česa, česar sem se naučil v življenju.

Je človeku lažje povedati resnico ali uvid skozi pravljico?

No, morda ne lažje, temveč bolj jasno. Bolj jasno je, ko povemo kratko zgodbo, kot če na dolgo in široko razlagamo.

Kako pa vse skupaj deluje?

Skozi identificiranje z liki v zgodbi lahko svoj problem vidimo drugače, uvidimo nov način iskanja rešitve, nov način, kako lahko živimo s svojimi težavami. Če ima ta lik v zgodbi enake težave kot jaz, se lahko morda naučim že iz izkušnje, ki ni moja, temveč sem jo le slišal ali prebral.

Kaj pa, če človek, ki mu je namenjena zgodba, ne razume njenega bistva, namena, sporočila?

Ne naredim ničesar. Kaj naj bi naredil? Ga brcnil v glavo? Če ne želi razumeti, pač ne želi. Toda še vedno lahko uživa v pripovedovanju. To je prednost. Ni se naučil veliko iz zgodbe, ni dojel koristnega pomena, toda ta čas je bil zanj prijeten. To je vse in to je tudi dovolj.

Torej se pacienti ali poslušalci malce sprostijo in se nekaj spremeni v njihovih telesih?

Ja, mogoče se sprostijo, upam, da se kaj spremeni, toda zgodbe niso čarovniški trik. Nisem čarovnik. Nimam nobenega čudež­nega načina. Vse je odvisno od človeka, ki so mu predane.

So torej pravljice in zgodbe le orodje?

Ja, le orodje, ki ga lahko uporabljamo, kakor želimo. Tudi če jaz dobro pripovedujem zgodbe, vi morate opraviti potrebno delo. Ker je to vaše življenje.

Kaj pa je tako močnega v pravljicah in zgodbah, česar druge metode zdravljenja čustev in uma ne morejo ponuditi?

Morda to, da so zgodbe del našega otroštva, morda nas poslušanje zgodb vrne v čas otroštva. In potem morda lahko na svež način vidimo stvari, ki se dogajajo. Je pa seveda težko zavrteti čas nazaj in odpirati um in srce, tako kot ste ju odpirali, ko ste bili otrok.

V zgodbah za otroke je to še posebej močno.

Zlasti ker prebujajo našega notranjega otroka.

Torej nam pravljice pomagajo, da se povežemo s svojim notranjim otrokom.

Res je.

Katere pravljice pa naj starši berejo svojim otrokom?

Mislim, da imajo vse določen pomen. Izbirajte med svojimi najljubšimi oz. glede na to, kaj želite otrokom povedati. Torej predlagam, da veliko berete in potem izberete tiste, ki vam najbolj ustrezajo, ne pa po načelu: ta je dobra, ta je slaba. Seveda so določene zgodbe boljše, saj so preživele stotine let. In preživele so, ker je bilo sporočilo dobro in je zgodba dobra.

Kaj pa, če otrok želi vedno eno in isto zgodbo?

To je zato, ker je otroka ta zgodba impresionirala in ima zanj poseben pomen. Morda se starši morajo vprašati, zakaj. Kakšen je razlog, katera težava se rešuje s pripovedovanjem te zgodbe. Tudi sam sem bil tak otrok. Ves čas sem želel poslušati Črnega račka. Morda zato, ker me je družba v osnovni šoli zavrgla, saj nisem znal igrati nogometa, kar je katastrofa za otroka v Argentini.

In črni raček je postal labod, ki navdihuje po vsem svetu?

(Smeh.)

Ali otroci danes potrebujejo drugačne zgodbe, kot smo jih mi pred 20 leti? Ali so 'stare' pravljice preveč krute za današnje otroke?

Nekateri psihologi in pedagogi menijo eno, nekateri drugo. V resnici ne vemo. Polovica nas misli, da so stare pravljice dobre, ker otroke pripravljajo na boj z grozotami v zgodbi, da se ne bojijo v resničnem življenju. Druga polovica meni, da otroci niso v resničnem svetu, ko jih poslušajo, in da zanje to ni dobro. Debata še vedno traja.

Življenje je v resnici kruto …

Ja, to vemo. Toda kaj je bolje za otroke? To spoznati v zgodnjih letih ali se s tem seznaniti, ko pride čas za to? Ali se je dobro pripraviti vnaprej ali le takrat, ko je nujno treba? Menim, da je pravljice treba pustiti takšne, kot so, če so otroci prestrašeni in vam začnejo postavljati vprašanja, pa se z njimi pogovorite.

Zakaj sodobni človek potrebuje pravljice?

Mislim, da je to dober način, da smo v stiku s svojim notranjim otrokom in s tem, kako otroke pelje v čarobni svet, v katerem so tako radi. In jim dajejo moč z resnicami, ki jih te pravljice učijo. Saj veste, energija in moč ter boj za pravico in tako naprej. Slediti svojim sanjam, odkriti lastno moč, boriti se proti sovražnikom … In to je dobro za otroke in odrasle.

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del