Jorge Bucay o najlepših pravljicah: »Te niso namenjene le otrokom, ampak tudi odraslim!«

Argentinski pisatelj in psihoterapevt Jorge Bucay že dolgo ni več nekdo, ki bi ga morali izdatno predstavljati slovenskim bralcem. Ta prisrčen mož, ki svoje življenje živi točno tako, kot to svetuje v svojih knjigah in na predavanjih, je s serijo svojih navdihujočih del že zasvojil slovenski živelj. Tokrat se po zaslugi Mladinske knjige med nas ponovno vrača z novimi zdravilnimi zgodbami: najlepšimi pravljicami!

V ekskluzivnem predgovoru k slovenski izdaji pa nas vse po vrsti med drugim nagovori tudi takole: »Težko z besedami izrazim, kakšno veselje me navdaja, ko sedam k pisanju uvoda za slovensko izdajo svoje knjige Najlepše pravljice, da bi se bolje spoznali. In ta občutek ne izvira samo iz počaščenosti, da svoje besede vidim v vašem jeziku, temveč tudi in predvsem iz ponosa ob vedenju, da bodo moja razmišljanja (včasih bistroumna, včasih nekoliko manj) prispela v tako oddaljene roke, kot so roke mojih slovenskih prijateljev in bralcev.«

Pravljice kot velike učiteljice

V knjigi Najlepše pravljice skuša Bucay tudi tokrat postaviti nekakšen znak, ki naj bi bralcem njegovih knjig pomagal, da se ne izgubijo v najbolj ’dokončnem in konstruktivnem srečanju z najboljšim oziroma najboljšo sabo’.

»Orodje je kot po navadi zgodba (tokrat so to klasične pravljice našega otroštva), način pa nova ali vsaj izvirna analiza vsake od teh zgodb, katerih protagonisti že več kot trideset rodov spremljajo noči in dneve milijonov in milijonov deklic in dečkov po celem svetu.«

Jorge Bucay v svoji novi knjigi tako na novo osvetli pravljice, kot so: Grdi raček, Pepelka, Leteči slonček, Rdeča kapica, Eros in psiha, Piskač in Hamelina, Trnuljčico in Zgodbo o Adamu in Evi. Z njegovo pomočjo se bodo tudi najbolj okostenelo ’odrasli’ bralci ponovno spomnili zgodb, katerih skrite modrosti so preživele stoletja.

»Naši predniki so bili nepismeni, vendar ne nujno tudi nevedni,« je uvodoma jasen Jorge Bucay. »Preprosto so imeli na voljo drugačen način hranjenja in prenašanja znanja. Dovolj sta jim bila spomin, ki je bil takrat njihova knjižnica, in ustno izročilo, ki je bilo takrat njihovo branje. Otroci tiste nepismene (ne nevedne) družbe so bili od najzgodnejših let do odraslosti v nenehnem stiku z ustno tradicijo, pa naj so bile to pesmi, pravljice ali uganke. Niso hodili v šolo, vendar so podedovali svetovno znanje. Niso brali, vendar so poslušali književnost, ki so jo poznali starejši, in se ves dan igrali s pesmimi in besednimi formulami, ki jim jih je predalo pleme. V bistvu so bili bolj načitani kot današnji pismeni otroci.«

Jorge Bucay zato skuša s knjigo Najlepše pravljice spodbuditi ne le skrbnike današnjih malčkov, temveč slehernega odraslega, naj si bo ta star ali mlad, da se ponovno odprejo izjemni modrosti starodavnih zgodb.

Rdeča kapica po Bucayevo

Izmed pravljic, ki so človeštvo spremljale vse od njegovih izvorov - že od pradavnine, ko so poslikave, najdene v jami Alamira, pripovedovale zgodbe o bojevnikih-lovcih, ki so tvegali življenje, da so priskrbeli hrano za svoje pleme, v egipčanskih grobnicah je takšne zgodbe moč razbrati iz hieroglifov, obstajajo pa tudi različne indijske in arabske pripovedke, izmed katerih so prve zbrane v Pančatantri, druge pa so se kasneje zapisale v slavno zbirko Tisoč in ene noči – je Jorge Bucay eno od poglavij knjige Najlepših pravljic posvetil dobro znani Rdeči kapici.

Za pokušino si iz tega poglavja izposojamo naslednje pronicljive uvide priljubljenega avtorja:

• »O pomenu te pravljice in njenem sporočilu ne moremo govoriti, ne da bi jo postavili v čas, ko je iz legende prešla v pravljico za otroke, v čas, poln groženj in resničnih nevarnosti za vaščane, zlasti za najšibkejše. Zunaj grajskih obzidij so po poteh oprezali tatovi, pijanci, roparji in morilci in nekaznovano kršili zakon. Tako ta moralistična pripoved skuša posvariti najmlajše (in še zlasti deklice) pred nevarnostmi zunanjega sveta. Če bi to, kar je očitno na prvi pogled, prignali do skrajnosti, bi bil nauk takle: Edino varno mesto za deklico je doma, pri mami … Ampak seveda je tu za tistega, ki hoče poslušati, še veliko več … Za začetek: ne govori z neznanci. Ne bodi neubogljiv. Ne zaupaj videzu. Ne tvegaj.«

In Bucay seveda ne bi bil Bucay če v svoji psihoanalizi pravljice ne bi šel še dlje in podvomil v enostavnost sporočila.

• »Če je Rdeča kapica poučna zgodba, potem NI namenjena otrokom, temveč STARŠEM. Če boste svoje potomce vzgajali tako, da jih boste obsedeno varovali pred vsako nevarnostjo, jih učili, naj se ne postavijo po robu grožnjam, jim kazali, kako naj se izogibajo težkim ali nevarnim situacijam, boste dosegli isto kot vzorna mama Rdeče kapice: da bodo otroci naivni in nezreli in ne bodo znali prepoznati resničnih groženj, predvsem pa se ne bodo zmožni braniti pred zlorabo, prevarami in zlobo nekaterih, na katere bodo brez dvoma naleteli (treba je poudariti, da so imeli in imajo zlobneži vedno in povsod poseben radar za prepoznavanje takšnih ljudi in dar, da jih izkoristijo).«

Pravljice so skratka tu zato, da o resnični naravi sveta učijo ne le otroke, temveč tudi odrasle.

Vse to nas učijo pravljice

Spopadanje z nevarnimi in zlobnimi pošastmi v domišljijskem svetu pomaga tako otrokom kot odraslim zoreti na najbolj varen način, od junakov in princes pa se nato učimo še ustreznega ravnanja, tako v dobrih kot slabih trenutkih.

»Učijo se potrpljenja, poguma, vztrajnosti in vere, potrebnih za zmago nad zlobneži, ki se nam postavijo na pot: ljudožercev, volkov, velikanov, zmajev, čarovnih in mačeh, ki predstavljajo najbolj nizkotne, zavrnjene ali strašne plati naših očetov, mater, učiteljev, starejših bratov in sester ter sovražno naravnanih ’prijateljčkov’ iz soseske.«

S svojo tokratno knjigo nas Bucay še enkrat poduči o izjemnih močeh pravih zgodb, med katere zagotovo sodijo tudi pravljice. Dokaz za to je lahko tudi dejstvo, da jim je za razliko od številnih davno pozabljenih zgodb uspelo preživeti zob čas.

Bucay, ki pravljice vidi kot zdraviteljice, poudarja, da gre njih delovanje pripisati zmožnostim delovanja v svetu simbolov. Na ta način pravljice delujejo kot mostovi, ki ’preskočijo razum in nas popeljejo naravnost v skrite resnice človekovega srca’.

»Z metaforo kot svojim praporom postanejo nekatere zgodbe najboljše orodje za introspekcijo, ki nas zmore osvoboditi pogojevanj otipljivega sveta. Tako lahko, z roko v roki s pravljicami, v svojih srcih raziščemo fragmente resnice v naših vsakdanjih lažeh, in tako dosežemo, da svoje percepcije realnega univerzuma ne pačimo še naprej, kakor nam najbolje ustreza.«

Pravljice so sli, ki prihajajo v naša življenja, da bi nam na preprost način pomagale predelati tudi najbolj mučna življenjska dejstva. Jorge Bucay pa je zdaj tu s svojo novo knjigo, da bi vas opogumil za njih iskreno dobrodošlico.

Jorge Bucay

Najlepše pravljice - da se bolje spoznamo

• »Sloviti stavek, s katerim se začenjajo pravljice, Nekoč pred davnimi časi, me spominja na neki drug znameniti izrek: Abrakadabra. Kakor to vidim sam, nam oba, vsak po svoje, omogočata vstop v čarobni univerzum – univerzum čustev, ki so najdragocenejša in najkoristnejša orodja na poti, da postanemo boljše in zrelejše osebnosti.« - (Jorge Bucay)

   

Klasične pravljice so zakladnica spoznanj o ljudeh in njihovih osebnostih.

Bucay nam vsako interpretira po svoje in ponudi še nekaj »alternativnih« interpretacij, s katerimi bomo laže odkrivali mehanizme našega delovanja in našli pot do samospoznanja ter slednjič življenjskega zadovoljstva.

Z ekskluzivnim uvodom, napisanim posebej za slovensko izdajo Najlepše pravljice!

V branje toplo priporočamo vsem, ki ostajajo mladi v srcu, pa tudi večno radovednim in odprtim za nova spoznanja o sebi in svetu.

Knjiga je pred dnevi izšla pri Mladinski knjigi.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču