Jorge Bucay o poti zdravih odnosov, ki ji pravi samoodvisnost!

Jorge Bucay o poti zdravih odnosov, ki ji pravi samoodvisnost! (foto: profimedia) profimedia
12. 6. 2016

»Neodvisnost pomeni, da nisi odvisen od nikogar. Prav vsi tako ali drugače potrebujemo druge. In če neodvisnost ni mogoče, če je odvisnost nezaželena, ker ne ponuja možnosti za razvoj, če je soodvisnost nezdrava ... kaj potem?«

... se sprašuje Jorge Bucay, gestalt terapevt in pripovedovalec zdravilnih zgodb, in v svoji novi knjigi, ki bo gotovo spet velika uspešnica, ponuja rešitev te velike dileme. Tej rešitvi je dal ime Pot samoodvisnosti!

Beseda je nova, tako kot je nova pot samoizpolnitve, ki jo ponuja priljubljeni argentinski avtor, ki se je pred časom že mudil v Sloveniji na predstavitvah svojih knjig in slovenske bralce več kot prepričal, da to, kar svetuje v svojih knjigah dejansko tudi živi. In kako živi? Živi v odmaknjeni obmorski vasici v Španiji, kjer denar ne pomeni veliko. Ker se je odpovedal televiziji, svoj čas posveča predvsem branju, pisanju, predavanjem ter družini in prijateljem.

Definicija samoodvisnosti po Bucayu

Da bi razumeli, kako Jorge Bucay razume samoodvisnost, gre najprej razumeti, kaj vse samoodvisnost ni. In zagotovo samoodvisnost ni odvisnost.

  • »Odvisen je tisti, ki se obeša na drugega, ki živi, kot bi obvisel v zraku, brez temeljev, kot bi mu zmanjkalo moči za previsno steno in z nogami nemočno binglja po zraku; zataknjen tam brez razrešitve na more ne naprej ne nazaj.«

Odvisnost je za Bucaya skratka vedno nekaj 'temačnega in bolehnega', celo nekaj, kar neizogibno vodi v 'imbecilnost'. Pri tem gre še dlje in jasno ponazori vse različne oblike 'imbecilnosti'. Pri tem seveda nima v mislil posameznikov, ki so se znašli v prehodni krizi, bolnikov, invalidov, duševno prizadetih, otrok in nezrelih mladostnikov, ki po naravi niso (ali še niso) sposobni prekiniti odvisnosti, ampak govori o tistih zdravih odraslih, ki se odločijo biti odvisni od drugih ali pa so bili v duhu 'imbecilnosti' celo vzgojeni. Ker, ja, ne boste verjeli, ampak obstajajo tudi starši, ki s svojim strahom in lastno 'imbecilnostjo' svoje otroke pretirano vežejo nase in jim ne pomagajo do samoodvisnosti.

kljucavnice

In katere so te oblike 'imbecilnosti'? Po analizi Fernanda Savaterja, ki jo v knjigi Pot samoodvisnosti povzema Jorge Bucay, poznamo naslednje oblike imbecilov:

1. Intelektualni imbecili

To so tisti, ki ne verjamejo, da jim glava najbolje deluje ali pa si je sploh ne upajo uporabljati. Prepoznate jih po tem, da neprestano sprašujejo druge: »Kako sem? Kaj moram narediti? Kam moram iti?« In ko se morajo v življenju nekaj odločiti, hodijo naokrog in sprašujejo: »Kaj pa bi ti naredil na mojem mestu?« Ti ljudje, ki jih imamo zmotoma za zelo uvidevne, prijazne in združevalne ljudi, si pred vsakim dejanjem sestavijo ekipo svetovalcev, ki preudarja namesto njih.

Jorge Bucay svetuje: »Nikoli jih ne voli.«

2. Čustveni imbecili

To so tisti, ki so ves čas odvisni od tega, da jim drugi potrjujejo, kako zelo jih imajo radi, kako zelo so lepi in kako čudoviti ljudje so. Ti ljudje nenehno iščejo nekoga, ki jim bo neprestano zagotavljal, da ga nikoli ne bo nehal ljubiti. Jorge Bucay tovrstne imbecile ponazori z naslednjim zanimivim dialogom:

  • »Me imaš rad?«
  • »Ja, rad te imam ...«
  • »Te moti?«
  • »Kaj pa?«
  • »Moje vprašanje.«
  • »Ne, zakaj bi me motilo?«
  • »Ah ... Me imaš še vedno rad?«
  • (Da bi jim eno primazal.)

In čeprav zgornji dialog namiguje na pogosto žensko čustveno imbecilnost, pa Jorge Bucay v knjigi preseneti s trditvijo, da so moški celo še nekoliko bolj nagnjeni k tovrstni imbecilnosti. O tem, zakaj tako misli, si boste lahko prebrali v knjigi, in moramo priznati, da ima kar prav.

3. Moralni imbecili

Ti so po Bucayevem mnenju najnevarnejši. To so tisti, ki neprestano potrebujejo nekoga, da jim pove, ali je to, kar delajo dobro ali slabo, primerno ali neprimerno ter ali je to, kar bi radi naredili tudi tisto, kar bi naredila večina drugih. To so tisti, ki neprestano anketirajo druge, ali morajo zamenjati avto in ali je pravi trenutek za otroka.

Soodvisnost – ko človek postane droga!

Ko se katerikoli od zgoraj naštetih modelov odvisnosti preusmeri zgolj na eno osebo v bližini, lahko posameznik začne iskreno misliti, da brez drugega ne bi mogel preživeti in zato vse svoje vedenje podreja tej patološki vezi, ki jo obenem občuti kot svojo odrešitev in kalvarijo.

  • »Takšen tip imbecilov so ljudje, ki jih moderna psihologija imenuje soodvisni. Soodvisen je posameznik, ki trpi za boleznijo, podobno katerikoli zasvojenosti; od nje se loči samo po (v resnici nepomembnem) dejstvu, da je njegova 'droga' neki tip ljudi ali neka oseba.«

Stvari so še toliko bolj problematične, ker se zasvojenost z drugim skriva za ljubečim ravnanjem, odvisno obnašanje pa se v osebnost vtisne v obliki misli: »Ne morem živeti brez tebe.« Jorge Bucay je na tem mestu jasen, kaj si misli o takšnem razmišljanju.

  • »V resnici lahko vedno živim brez drugega, vedno, in to bi morala vedeti dva: jaz in drugi. Strašno se mi zdi, da bi kdo verjel, da ne morem živeti brez njega in da bom umrl, če se odloči oditi ... Z grozo me navdaja predstava, da bi živel z nekom, ki bi si mislil, da sem v njegovem življenju nepogrešljiv. Takšne misli vedno izdajajo prav zloveščo manipulativnost in zahtevnost. Ljubezen je vedno pozitivna in čudovita, nikoli negativna – lahko pa je tudi izgovor, ki ga uporabljam za zasvojenost. Zato običajno pravim, da soodvisnež ne ljubi; potrebuje, zahteva, je odvisen, vendar ne ljubi.«

odvisnost

A če torej odgovor na izzive življenja, ljubezni in zdravih odnosov ni odvisnost, niti soodvisnost ali POLodvisnost, v kateri človeka drug drugega vzajemno enako močno potrebujeta, ali je boljši odgovor morda NE-odvisnost?

Bi bil, če bi bil realno dosegljiv. Neodvisnost namreč pomeni, da nisi odvisen od nikogar, kar bi bilo sicer čudovito, a je to za ljudi, ki smo v svoji osnovi družbena bitja, praktično nemogoče.

  • »Zakaj neodvisnost ni mogoča? Ker bi moral biti za to, da si neodvisen, tudi samozadosten, samozadosten pa ni nihče. Nihče ne more ves čas shajati brez drugih. Druge potrebujemo, ne da se pomagati, in to na veliko različnih načinov.«

In zato si je Jorge Bucay izmislil: SAMO-odvisnost!

Ko se nikomur več ne obešaš za vrat!

»Samoodvisnost pomeni, da se ne obešam več drugim za vrat. V nekem trenutku bom morda potreboval tvojo pomoč, toda dokler je ključ v mojih rokah, so lahko vrata odklenjena ali zaklenjena, pa nikoli ne bom ujet za njimi.«

kljuci

Ali isto povedano še bolj plastično ...

  • »... ko sem imel pet let, je bila edina, ki mi je lahko dala to potrditev, mama. Nihče je ni mogel nadomestiti. Ko pa sem enkrat odrasel, sem spoznal, da mi jo lahko da tudi kdo drug, če mi je ona ne more. Zgodi se, da kakšne stvari, v katero verjamem ali pri kateri uživam, moja soproga, s katero živim že sedemindvajset let, ne mara ... Vendar mi je ni treba opustiti le zato, ker njej ni všeč. Mogoče bo všeč drugim. Mogoče jo lahko delim s kom drugim. Mogoče pa lahko sprejmem to, da je dovolj, da je všeč zgolj meni.«

Pot samoodvisnostiKar pomeni, da bo Jorge Bucay, ker njegova žena ne mara opere, šel v opero sam ali pa bo s seboj povabil Miguela ali Lito, ki imata rada opero. Pa tudi, da bo šla njegova žena gledati ljubezensko dramo v kino z nekom, ki mu je všeč Richard Gere, in ne z Jorgeom, ker ta nad njim ni prav nič navdušen.

No, in to po Bucayu pomeni biti samoodvisen.

Priporočamo!

Vse to in še veliko več si boste lahko prebrali v odlični novi knjigi Pot samoodvisnosti. Avtor je kot vselej pronicljiv, duhovit in nadvse življenjski.

Knjigo, ki je pred dnevi izšla pri Mladinski knjigi, vam prav zares toplo priporočamo v branje!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri