Josip Osti v romanu Pred zrcalom o vseh svojih ženskah in ljubezni do njih!

V knjigi Pred zrcalom, ki jo je Josip Osti posvetil Urški, 'moji zadnji ljubezni, in vsem mojim ženskam pred njo', so nanizane ljubezenske zgodbe iz pisateljevega življenja.

Posamične zgodbe nosijo bodisi ime ženske, ki je dotično zgodbo iz pisateljevega življenja navdihnila, ali pa so tako kot zgodba o Zagrebčanki naslovljene tako, kot so se avtorju brezimno zapisale v spomin.

»Odvisno od tega, kateri veter bi mi naj in s kakšno močjo naplavil ali odplavil spomine na tiste, s katerimi sem se srečal predvsem po zaslugi vetra ljubezni,« se razloži uvodoma Josip Osti in doda: »Eni so bili le močen, kratek sunek, drugi so pihali, bodisi nežno ali strastno, dlje časa. Deset, petnajst, celo dvajset let. Pogosto več različnih hkrati. Od katerih nekateri zapihajo tudi danes. Eni so me vrtinčili na mestu, drugi odnašali tja, kjer tudi v sanjah nikoli nisem pomislil, da se bom znašel. Vsako od svojih ljubezni, bodisi kratko ali dolgo, bolj ali manj uresničeno ali neuresničeno, bi pravzaprav mogel poimenovati predvsem po kakšnem znanem ali celo neznanem vetru. Nekatere po imenih več vetrov. Kot tudi kakšen od vetrov po njihovem imenu ...«

Med zgodbami ljubezni so svoje mesto med drugim našle tudi pisateljeva mama, babica in teta, s čimer da pisatelj jasno vedeti, da vplive vetrov pomembnih žensk na tok njegovega življenja in ljubezni kot takšne ni pripravljen omejevati zgolj na romantično – spolne odnose z ženskami.

Iz poglavja Ljubica, kakor je bilo ime Josipovi babici: »Pred spanjem mi je pripovedovala ali brala pravljice. In takrat je bil moj svet, preden mi je uspelo spregledati in pokukati v njegovo temno ozadje, dobesedno pravljičen. Ne rečem idiličen, kajti pozorno poslušanje, posebno branje pravljic nam razkriva tudi njihovo temno plat.«

Pa vendar pred zrcalom, v katerega odsevu je iskal vse tisto, kar se je skozi leta njegovega življenja vanj vtisnilo skozi srečanja in druženja z ženskami, seveda ni šlo mimo sladostrastnega spektra odnosov z ženskami. In Josip svoje fasciniranosti nad ženskim življem niti ne skriva.

Takole piše že uvodoma: »Ne sramujem se priznati, da sem ves čas rad gledal ženske. Pa tudi, ko se nisva videla ali gledala iz oči v oči, sem pogosto bil prepričan, da ženska, ki jo gledam, čuti moj pogled. Ko sem jaz čutil pogled ženske, ki me gleda, ne da bi videl njene oči. Nekatere poglede sem čutil v zatilju kot žarečo točko laserja, ki mi vrta naravnost v možgane ali v srce, ker to, kot sem verjel, čeprav to nasprotuje trditvam anatomov, ni vedno na istem mestu. In ne vedno v prsih. Ko pa sem se bodisi hitro bodisi počasi obrnil, sem včasih ujel pogled ženske, ki me je gledala, drugič pa ne. Kljub temu sem bil prepričan, da vem, katera me je gledala. In sem tudi jaz gledal njo.«

Ker smo mozaik Josipovih ljubezenskih zgodb in zgodb o ljubezni že imeli priložnost prelistati, naj si iz knjige izposodimo enega od portretov neke ljubezni iz čudovite zakladnice pisateljevih spominov, ki nas je še posebno zintrigirala.

Takole piše:

»Spominjam se izjemno lepe deklice, ki je že ob bežnem pogledu postala vsa rdeča v lica in je takoj pogledala stran. Ni se sramovala sleči se do nagega in se prepustiti tistemu, kar potem sledi, celo bolj sproščeno in strastno kot marsikatera izmed tistih, ki ob tem niso nehale govoriti o emancipaciji, o seksualnih svoboščinah ... kot da gre za nekaj, kar se samo po sebi razume, zdelo pa se je, da se je veliko bolj sramovala tistega, kar bi bilo videti na dnu njenih oči. In je lahko kazala vse, ob tem pa ves čas skrivala pogled. S tem pa je hranila in skrivala svojo največjo skrivnost. Nekaj, kar je za njo bilo najbolj dragoceno. Sebe samo. Tisto, česar ni mogoče skriti in ohraniti le s stiskanjem nog. In spominjam se je, ne da bi se spominjal njenega imena, če mi ga je sploh povedala. Enako kot se spominjam veliko drugih žensk. Takšnih in drugačnih, čeprav nobena ni bila enaka drugi.«

Josip Osti - pesnik, pripovednik, esejist, literarni kritik, antologist, prevajalec in urednik – je v svojih dosedanjih pesniških in proznih knjigah tudi sicer najbolj poznan po tem, da rad tematizira ljubezen, kar potrjujejo tako njihovi naslovi kot tudi njihove vsebine. Več kot očitno je, da si ves čas načrtno prizadeva rehabilitirati besedo ljubezen – in to v času, ki ji ni preveč naklonjen. To počne brez strahu, da bi mu očitali sentimentalizem, kajti prepričan je, da nas je prav ljubezen naredila človeške. V eni izmed zgodnjih pesmi je celo napisal, da bomo brez ljubezni izumrli kot dinozavri.

Naj avtorja zares zanimivega mozaika zgodb podpremo v misli, kako zelo pomembna je ljubezen v naših življenjih, še z enim citatom iz knjige ...

• »Sam se imam za seštevek teh ljubezni. Kot tudi ljubezni do knjig. Oziroma spominov na doživeto z enimi in drugimi. Vsako med njimi, tako žensko kot tudi knjigo, sem imel in še vedno imam za eno od svojih ljubic. Posebno tiste, ki so se večkrat vračale k meni, se mi odpirale in me objemale, bodisi v resničnosti bodisi v sanjah ali mislih. Kot sem se tudi jaz vračal k njim.«

Priporočamo v branje!

Josip Osti: Pred zrcalom

V knjigi Pred zrcalom (beležke za neodposlano pismo Charlesu Bukowskemu ali nedokončan roman, zgrajen iz posamičnih, včasih v življenju tudi nedokončanih ljubezenskih zgodb) Osti pripoveduje o moško-ženski ljubezni. Od ljubezni do mame in babice prek prvih stikov z deklicami do takšnih in drugačnih ljubezenskih dogodivščin z dekleti in ženskami, v katerih ljubezen kaže nešteto svojih obrazov. Tako nežnih kot tudi grobih. Pa naj gre za hrepenenje ali poželenje, ali njuno prepletanje. Ljubezni se neredko loteva hudomušno, predvsem z ozirom nase. Oziroma s svojo že znano in prepoznavno pisateljsko veščino, ki jo zaznamujeta duhovitost in človeška toplina.

Josip Osti se je kot diplomant sarajevske filozofske fakultete preizkusil kot urednik študentskega lista Naši dani, bil urednik pri založbi Veselin Masleša, tajnik Podružnice pisateljev Sarajeva in Društva pisateljev BiH, direktor mednarodne literarne prireditve Sarajevski dnevi poezije in urednik revije Books in Bosnia and Herzegovina ter predsednik Društva književnih prevajalcev BiH. V mladosti se je ukvarjal z atletiko in se tako lahko pohvali s kar nekaj rekordi na tem področju, med drugim je bil celo prvak Bosne in Hercegovine v sprinterskih disciplinah, mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov ter več let član jugoslovanske atletske reprezentance.

Od leta 1990 živi v Sloveniji, na Krasu. Do upokojitve v Sloveniji pred devetimi leti je bil svobodni umetnik, danes pa živi, kakor sam pravi, od ljubezni in tistega, kar napiše in prevede.

P.S

Založba Pivec se lahko pohvali s kar nekaj zanimivimi knjižnimi novostmi, med katerimi vas bo morda zanimala naslednja:

• Glava dela čudeže - Avtogeni trening

Naj na tem mestu še povemo, da Ignac Schmidt kmalu prične tudi z začetnim tečajem avtogenega treninga v Mariboru. Več o tem pa tukaj.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču