Slikar z izjemno avtorsko poetiko, ki ustvarja že skoraj štiri desetletja, se tokrat namesto v sliki predstavlja z besedo.
Leta 1959, ko se je v Tinju, vasici zraven Biograda na morju, rodil Joso Knez, je bil drugi pomladni dan, a v Dalmaciji, kjer je sonce sicer doma, je zapadel sneg. Tako je narava pozdravila njegov prihod, kot bi vedela, da je komaj rojeni deček nekaj posebnega in da bo odšel, kamor ga bo vodila duša, ki se je odločila za zelo pestro življenje.
Tujec
A še preden je lahko neustrašno sledil svoji poti, se je s šestimi leti s starši, dvema sestrama in bratom preselil na Obalo, v Bertoke. Na začetku ni bilo lahko, pa čeprav smo bili v Jugoslaviji vsi tako enakopravni: »Nam je bilo nerodno že samo zaradi tega, ker smo doma govorili hrvaško, tukaj pa smo bili za vse južnjaki, Bosanci, Cigani ...«
Nekoč mu je prekipelo in se je zaradi psovk s pestmi spravil nad sosedovega mulca, a nekoč je bil tepen tudi sam.
»Zbrala se je skupina fantov, sledil je pretep, domov sem se vrnil brez šolske torbe. Saj so bili ošteti in jim moji prijatelji niso ostali dolžni, a to me je zaznamovalo, nisem bil del te skupnosti,« se spominja s komaj zaznavno otroško ranjenostjo. Tolažbo, veselje, upor in strast je našel v športu, kjer je blestel, in slikanju.
»Imel sem tako lepe in urejene zvezke, vse tako lepo porisano, da so mislili, da so dekliški, pozneje so jih celo razstavili,« pove ponosno. Sicer priden učenec, ki bi si lahko izbral kakršnokoli prihodnost, se je vpisal na srednjo šolo za oblikovanje kovin, da bi imel več časa za šport, trdno odločen, da bo nogometaš. Tako trdno, da še danes, ko se pogovarjava o tem, živo vidim tega najstnika, ki igra za člansko moštvo. Ne pije, ne kadi, zanj obstaja samo nogomet. Žoga, gol, bele črte na zelenici, meje. Še preden začne dobro zabijati gole, se nekaj v njem premakne. Nogometno igrišče zanj postane premajhno, začne ga utesnjevati in v njem se bolj odločno kot kdaj prej oglasi klic slikarja, ki ga nič več ne more odvrniti od zastavljenega.
Panter v kletki
Močno presenečenim staršem skoraj čez noč pove, da bo študiral v Benetkah, in se pri 19 letih s 50 tisoč lirami, ki mu jih je v roko pred odhodom stisnila mama, odpravi na Likovno akademijo v Benetke, kjer uživa v umetniškem življenju in vseh vzponih in padcih, ki ga to prinaša s seboj. Diplomira pri legendarnem profesorju Zottiju, ki je skupaj z mestom na vodi na njem tako na umetniku kot na človeku pustil neizbrisljiv pečat, ki odzvanja še danes.
»Kako včasih to pogrešam, skočiti na vlak, se odpeljati na kavo v Benetke, ure in ure opazovati, pojesti pomarančo na ulici ...« Čutim ga, kako mu manjka energija mest, teh živahnih konglomeratov, ki jih tako rad občuduje. V tem trenutku je kot panter v kletki.
Kot vsak zdrav moški je moral Joso, preden se je lahko posvetil slikanju, odslužiti še vojaški rok v JLA, česar se ni ravno veselil, prizna z nasmeškom, a izbire ni bilo. K sreči je ob pomoči prijateljev prvo polovico v vojski odslužil na Malem Lošinju in drugo na Premudi, kjer so bili na pol pozabljeni od boga, tako da ponoči niso imeli niti straže, kaj šele, da bi se brili vsak dan. V tem obdobju se zgodita dve pomembni stvari: njegova prva slikarska razstava v Kopru, kamor mu nadrejeni iz vojske ne pusti oditi, ker mu zameri, da ni naslikal njegovega portreta, a kot nagrada in svojevrstno priznanje pride podiplomska štipendija, s pomočjo katere odide v Rim in večno mesto razišče do njegovega drobovja. Ponoči sanja o kipih, ki jih naslednji dan vidi v mestu, in živi boemsko življenje, polno intenzivnih trenutkov, ki so odigrali ključno vlogo pri njegovem razmišljanju, estetiki, slikarstvu ...
»Ko sem bil mlajši, sem bil bolj modernistično razpoložen, v Rimu pa sem iskal povezavo renesanse z modernizmom nasploh, kar je bila tudi tema moje naloge.« Oči se mu bleščijo med pripovedovanjem. Potem poblisne s pogledom po svojem ateljeju, kjer v obliki naslikanih dreves na platnih biva skupaj z njim vsa njegova družina, od žene in hčere, do brata in sester ter mame in očeta in izstreli: »Imel sem tudi krizo, spraševal sem se, zakaj sem tukaj in kaj delam. Nehal sem slikati za leto dni, čakal sem odgovor, dokler me ni butnilo in mi postalo točno jasno: to, kar imam povedati, moram dati ven in pri tem me ne bo ustavil nihče. Od takrat sem pomirjen in čutim, da sem nekje na polovici svoje poti. Moja drevesa niso samo drevesa, ampak veliko več, so pretok energije, povezava, ki seže globoko v zemljo, in se dviga visoko v nebo. Si predstavljate korenine stoletnega drevesa, ki hoče segati do zvezd ...? To je kot moja religija. Ampak mislim, da drevesa spadajo v prvi del mojega ustvarjanja, ki se je le nekoliko zavlekel, moram naprej. Zdaj, ko imam svojo družino, to zame pomeni nov začetek.«
Sreča
Je polnokrven umetnik z otipljivo strastjo do vsega, česar se loti, predvsem pa srečen človek.
»Ja, jaz sem najbolj srečen človek na svetu, ker lahko živim, kot živim. Imam krasno ženo in hčer, domek, prostor, kjer lahko ustvarjam, počnem, kar me veseli, slike, ki jih želim prodati. To je največ, kar lahko človek doseže, potem pa je pomembno, da smo drug do drugega, predvsem do svojih bližnjih, ljubeči in dobri, čeprav pridejo trenutki, ko je tudi to težko. Zdi se mi, da smo kar malo pozabili na tisto pravo ljubezen, brez dotika, na daljavo, lahko je pogled, gesta ...«
V njegovih slikah je sporočilo ljudem, da se v tem norem svetu zberejo in pogledajo vase. Da kot eno utripajo z vesoljem. Da so zen. Prisežem, da se čuti.
Besedilo: Katja Golob // Fotografije: Katja Golob
