Fotograf Jošt Franko išče ljudi, o katerih nihče ne poroča

Jošt Franko je kljub svoji mladosti ‒ ima šele 24 let ‒ kot fotograf dosegel že marsikaj. Še ko je obiskoval ljubljansko Šubičevo gimnazijo, so njegovo nadarjenost opazili v tujini. »Pri 19 letih me je k sodelovanju povabila newyorška fotografska agencija VII,« se spominja začetkov svojih mednarodnih projektov. »Ampak niso vedeli, s kom imajo opravka. Bil sem izdelan fotograf, a popoln nevednež glede tega, kako s fotografijo preživeti,« pravi. »O fotografiranju kot poklicu, s katerim se človek tudi preživlja, absolutno nisem imel pojma. No, še zdaj na to gledam zgolj kot na nujno zlo, ob katerem človek ved-no išče pravo razmerje med ustvarjanjem in preživetjem.« Tedaj se je sam odpravil v Gazo, kjer so ga zgodbe ljudi, ki živijo v svojevrstnem peklu, pretresle. »To so navadni ljudje, kmetje, ki živijo ujeti v limbu, med oboroženo palestinsko krilo Hamasa in izraelsko vojsko. Vedno je samo vprašanje časa, kdaj bodo na tak ali drugačen način spet prizadeti.«

Poglobljene zgodbe

Ko se pozneje, ob začetku vnovične vojne v Gazi, zaradi operacije kolena v te kraje ni mogel vrniti, je s tesnobo spremljal usode ljudi, s katerimi je ob prvem obisku navezal stike. »Hotel sem napraviti vsaj nekaj in sem o njih pisal za Mladino,« pravi mladi Mengšan. Vendar mu pisanje ni pisano na kožo, pa čeprav je v Ljubljani končal študij novinarstva in prav v tem času v Londonu končuje tudi svojo magistrsko nalogo s področja sociologije. »Ko delam zgodbo, se ne bi mogel osredotočiti na fotografiranje, če bi moral hkrati razmišljati še kot pisec,« pravi. »Moj jezik je vizualen, pišejo pa naj tisti, ki so za to bolj poklicani.«

Tako sta lani združila moči z izkušeno novinarko in fotografinjo Meto Krese in pripravila poglobljeno reportažo, ki povezuje problematiko proizvodnje bombaža in svetovno tekstilno industrijo. Tema je bila tako izvirna in angažirana, da sta zanjo dobila Pulitzerjevo štipendijo. »Ampak prebijanje skozi papirje, ki so bili potrebni ob prijavi, je bilo hudičevo delo,« pravi Franko, »ta štipendija pa tudi ni pokrila vseh stroškov. Obiskala sva Burkina Faso, Bangladeš in London, na lastno pest pa sva šla tudi v šivalnice v Romuniji in na plantaže v Arizoni v ZDA.«

Reportaža, naslovljena Bombaž črni, bombaž modri daje vpogled v to, kaj vse človeškega dostojanstva nevrednega se skriva za poceni kosom oblačila, ki ga lahko kupimo v katerikoli trgovini razvitega sveta. Daje vpogled v najbolj izprijeno obliko sodobnega kapitalizma, kjer so v lovu za dobičkom dovoljena tudi najbolj surova izkoriščanja ljudi in okolja. Objavljena je bila v ameriški reviji The Nation, japonski izdaji Newsweeka in še nekaterih drugih revijah, letos spomladi pa tudi v osrednjem slovenskem dnevniku. »To je tudi tema mojega magistrskega dela,« omeni Franko, ki svojo fotografijo vidi kot preplet dokumentarne in umetniške fotografije. Zato uporablja črno-belo tehniko in se tudi izogiba popularnim temam in senzacionalističnim načinom prikazovanja, kakršne od fotografov običajno zahtevajo mediji.

Usode nevidnih ljudi

Tako ima tudi o medijskem prikazovanju begunskih zgodb svoje mnenje. »Zgodbe beguncev so vredne našega posebnega zanimanja,« pravi, »a zdaj se nihče ne zanima več zanje, to je absurd našega sveta.« Na vprašanje, kaj meni o usodah ljudi, ki so še pred nedavnim v velikem številu prečkali Slovenijo, odgovarja: »To so težke zgodbe, ki so mnogo več kot le množični eksodus ljudi. Zdi se mi tudi zanimivo opozoriti na neki drug vidik, na njihov pogled. Zato je po mojem mnenju zelo pomenljiva razstava fotografij, ki so jih med prihodom v Evropo delali begunci sami. Njihov pogled je v marsičem čisto drugačen od tistega, ki smo si ga ustvarili mi o njih. Njihova fotografija je na neki način turistična. Oni nočejo prikazovati svojega trpljenja in bede, ampak svet, v katerega so se odpravili.«

Franko, ki išče zgodbe navadnih ljudi, o katerih nihče ne poroča, se je spomladi z Meto Krese odpravil v Srbijo. Tu živi na rob družbe odrinjenih nekaj tisoč ljudi srbskih korenin, ki so v času razpada Jugoslavije pobegnili pred vojno v Bosni in na Hrvaškem. »Nanje širša javnost niti ne pomisli, a to so ljudje, ki se na svoje nekdanje domove ne morejo vrniti, v Srbiji, kamor so se zatekli, pa tudi niso enakopravni državljani.« Na območju bivše Jugoslavije je še več tem, ki se jim želi posvetiti. »Sicer sem rojen že po osamosvojitvi Slovenije, ampak zgodba Jugoslavije je tudi moja in me zato zelo zanima. Z Meto sva bila pred kratkim v Trepči na Kosovem, v največjem rudniku cinka in svinca v nekdanji državi. Zaradi sedanje razdelitve Mitrovice na srbski in albanski del rudnik posluje le slabo. To je potegnilo za sabo številne posledice, saj so številni ljudje z rudnikom neposredno in posredno povezani.«

Brez utvar

Mladi fotograf pravi, da si jemlje pravico, da dela počasi in tako, kot se njemu zdi, da je prav. »Nisem vezan na noben medij, institucijo ali zahteve urednikov, ki so včasih v nasprotju z mojim načeli. Senzacionalizem me ne zanima. Ne nazadnje tudi zato nisem imel nobene želje po podaljševanju pogodbe z agencijo VII po tem, ko je potekla. Marsičesa so me naučili, a nekateri njihovi pogoji in zahteve se z mojimi pogledi ne ujemajo. Tudi odstotki, ki jih za svoje posredovanje poberejo, so nemogoče visoki glede na to, kar ti kot fotografu omogočijo.« Na vprašanje, ali bo od fotografije, ki je v času gibljivih slik precej odrinjena na stran, lahko živel, pravi: »Mogoče se je pred kakim desetletjem delala panika, da bo video požrl fotografijo, a se mi zdi, da se je ta 'kriza' polegla. Živim z danes na jutri, iz rok v usta. Pred kratkim sem dobil od ministrstva za kulturo status kulturnega delavca in pravico do plačila prispevkov. Ne delam si nobenih utvar, da bi s svojimi fotografijami lahko reševal življenja in spreminjal svet. Imam pa za svojo odgovornost, da predstavim zgodbe, ki bi sicer ostale zamolčane. Z mislijo na to, kaj bo na dolgi rok, se ne ukvarjam. Žene me potreba po ustvarjanju in tovrstnem delu, z drugim se ne ukvarjam.«

Mladi fotograf, ki še posebno ceni v Parizu živečega fotografa slovenskega rodu Klavdija Slubana, deluje zelo odločno. Njegove fotografije so bile zaradi globljega premisleka in domišljene estetike večkrat nagrajene tudi na natečaju Slovenia Press Photo. Zna vztrajati pri svojem. Če ne bi, ne nazadnje tudi ne bi že od konca osnovne šole poslušal za njegovo generacijo zelo neobičajne glasbe ‒ Toma Waitsa, Muddyja Watersa in različnih džezovskih glasbenikov. »Kar se glasbe tiče, mi gre zdaj samo še na 'slabše', na čedalje težjo džezovsko avantgardo,« pravi z nasmeškom, »upam pa, da se je fotografija svojega dna že dotaknila in da gredo lahko stvari samo še na bolje.«

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Jošt Franko

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču