Neposredno pred smrtjo je izrazila svojo zadnjo željo, ki pa je marsikoga presenetila.
Soproga Josipa Broza Tita, Jovanka, je veljala za damo z močno voljo, ki jo je uveljavila tudi tik pred svojo smrtjo. K večnemu počitku so jo namreč pospremili ob zvokih znane pesmi Bella, ciao. Čeprav so številni mislili, da jo je izbrala zaradi svojega levičarskega prepričanja, le ni tako.
Gre za pesem italijanskih partizanov iz druge svetovne vojne, tako da izbor Titove vdove ni nobeno presenečenje. Sama je namreč veljala za eno najpogumnejših bork v partizanskih enotah. Avtor Žarko Jokanović, ki je napisal knjigo o njej z naslovom Moje življenje, moja resnica, je takole opisal njeno odločitev.
"Medtem ko so jo iz grobnice življenja spuščali v nov, večni dom, jo je glasba iz pesmi italijanskih partizanov, ki je postala simbol odpora, spremljala na tej zadnji poti. Peli so jo vsi anarhistični, komunistični in socialistični borci, tako kot celoten levičarski antifašistični odpor v Italiji," je med drugim zapisal.
Gre za pesem, ki velja za nekakšno himno partizanov, a je bila po celem svetu zelo hitro prepoznana kot simbol boja proti nepravici oziroma kot so jo številni opisali za pesem "svobode duha in želje za vsesplošno svobodo."
Njena zadnja želja tako ne čudi, saj se je po Titovi smrti njeno življenje zelo spremenilo. Vso njeno imetje je bilo nacionalizirano, bila pa je tudi v hišnem priporu. Pustili so jo živeti v stari in zanemarjeni "vili" v Beogradu, na Dedinjah. Streha na hiši je puščala, v njej ni bilo nikoli napeljano gretje. Njena zadnja leta so bila res žalostna, saj je bila zelo bolna in nemočna. A to ji ni prišlo do živega, saj je do konca ostala prava dama, zelo ponosna in pokončna, so svoje čase poročali nekateri srbski mediji.