Jože Mencinger o nezmotljivih ekonomistih, UDBI in frizerskem kartelu!

V nadaljevanju si zato kar takoj izposojamo nekaj zanimivih poudarkov iz zapisa, ki je bil leta 1993 objavljen v Sobotni prilogi Dela in na katerega je Jože Mencinger še posebno ponosen.

Udba in bela tehnika

• »Z UDBAMI imam več izkušenj, pretežno gospodarske narave. Prve segajo v otroška leta. Takrat smo otroci vse jeseniške udbovce poznali; imeli so usnjene plašče, glavni se je vozil v avtu, ki so ga nacionalizirali mojemu stricu,« so besede, s katerimi Jože Mencinger odpre svojo pandorino skrinjico in nadaljuje: »Predvsem iz gospodarskih razlogov sva se z očetom UDBI izogibala, tudi ko sva hodila 'hamstrat'. Gre za obliko nedenarne menjave med meščani in vaščani; prinesla sva brisače, rjuhe in srajce, odnesla mast, jajca in moko. Še bolj kot midva so se UDBE bali kmetje, s katerimi sva trgovala. Najbrž zato, ker so bila menjalna razmerja obveznega odkupa drugačna od tistih, po katerih so trgovali z nama.«

Pri Mencingerjevih so se UDBE tudi sicer raje izogibali. Ker so bili stari starši malce bogatejši, jim je bilo po vojni kar nekaj tega odvzetega, kot 'tačrni' pa so še kako pridno zapirali okna, ko je oče na radiu poslušal Glas Amerike ali ko so sorodniki ugibali o tem, kdaj bo propadel komunizem.

• »Zaradi 'politike' me je v tistih letih UDBA preganjala le dvakrat. Prvič, ko sem gledal, kako so v Kočevje selili kmete, ki niso hoteli v zadruge in ki naj bi bili preblizu avstrijske meje. Drugič, ko smo ministrantje trgali plakate proti škofu Vovku, ki naj bi imel na Jesenicah birmo.«

Stvari so se nekoliko spremenile šele v šestdesetih letih, ko se je pojavila bela tehnika.

• »Gospodarski pomen UDBE se je očitno zmanjšal. Miličniška trgovina je postala navadna, karte, boni, pike in vrste pred trgovinami so izginile, kmetje so se vrnili, spet smo imeli birmo, udbovci so ostali brez usnjenih plaščev, glavni udbovec se je preselil v Ljubljano, stričev avto je izginil.«

Mladi Jože Mencinger, ki se je takrat že pričel zanimati za ekonomijo, pa je ugotovil, da sta UDBA in bela tehnika nekakšna subsituta: »Več je bele tehnike, manj je UDBE.«

V ljudeh je vendarle ostalo kar nekaj strahu pred UDBO, zato se je pri politiziranju še vedno zapiralo okna in ko so v domove prišli prvi telefoni, se je natančno vedelo, kaj se po telefonu sme in kaj ne sme govoriti.

Mencinger je UDBE srečeval tudi še pozneje in drugje po svetu, a šele v osemdesetih so se njegove poti ponovno križale tudi z domačo UDBO.

• »V tistem času so bili domači in znanci celo prepričani, da mi UDBA prisluškuje, a v takšno gospodarsko neracionalnost UDBE kljub domišljavosti nisem verjel. Kakorkoli že, zaradi 'disidentstva' so me občasno obiskovali tudi tuji novniarji. Enemu je zmeraj sledil telefonski klic. Mož na drugi strani me je vljudno vprašal, če sme priti na pogovor. Prišel je, bil je z UDBE, zanimalo pa ga je, kaj me je bil novinar spraševal in kaj sem mu bil odgovarjal. Vse sem po pravici povedal; morda imam celo dosje. Razumel sem tudi njegovo stisko; mož je moral zasledovati potencialne sovražnike ljudstva, da je imel delo in dobil plačo. Pogovor bi sicer lahko prebral kar v časopisu tistega novinarja; posebno še, ker je takrat Uradni list objavljal naslove člankov in tujih časopisov, ki se jih ni smelo brati. Ta pogruntavščina UDBE je bila nasploh gospodarsko koristna stvar, mnogim je prihranila kakšen šiling pri nakupovanju tujih časopisov; kupil si le tistega iz Uradnega lista.«

Ko disident postane oblastnik!

Če ste se ob branju zgornjih hudomušnih odlomkov spraševali, kam se je 'izgubila' Mencingerjeva siceršnja kritičnost in neposrednost, naj dodamo, da je ost večine v knjigi objavljenih tekstov še kako ostra, že v predgovoru knjige pa avtor ni pozabil biti kritičen tudi do samega sebe.

• »... izbrana besedila niso razvrščena po 'dogmah', ampak v časovnem zaporedju, kakor so nastajala; vsakemu so dodani letnica ter podatka o tem, kdaj je bilo objavljeno in kje. Menim namreč, da ni pomembno le, kaj je kdo rekel ali kdo je kaj rekel, ampak tudi kdaj je kdo kaj rekel: 'prav' ali 'narobe'. Razlog za to je preprost; da se kaj od povedanega pokaže kot 'prav' ali 'narobe', je včasih mogoče vedeti šele po desetletju ali več. Besedila, ki jih vsebinsko nisem popravljal ali spreminjal, se ukvarjajo predvsem s stvarmi, pri katerih so se moji pogledi razlikovali od vsakokrat veljavnih 'resnic'. Gotovo sem se mnogokrat zmotil, pa bi se zmotal lahko izognil, če bi bil tiho ali pa bi malo počakal. Kar nekaj ekonomistov, ki se nikoli ne zmotijo in ki zmeraj vse 'vedo', poznam, a ne bi bil rad med njimi.«

In Jože Mencinger je imel o enem od najbolj zanimivih obdobij slovenske države od nekdaj kaj povedati.

Čeprav je bil sprva tudi sam aktiven v procesih gradnje samostojne Slovenije, je vseskozi ohranjal svoj zdravorazumski in mestoma disidentski pristop ter nasprotoval hlapčevskemu sledenju smernic po nareku Evropske unije, pa naj je šlo za razprodajo našega družbenega premoženja pod pretvezo prostega trga in demokratične družbe ali druge stranpoti, ki so nas skoraj pripeljale na rob zloma.

Mencinger, ki nikoli ni maral biti del črede (in nam bo mnogim ostal v spominu tudi po zavračanju članstva Slovenije v Natu, dvomih o EU unijah in nasprotovanju politiki stiskanja pasu za časa krize), je kmalu potem, ko je iz 'disidenta' postal 'oblastnik', podvomil v taisto oblast in jo hitro zapravil.

• »Dvomiti o vsem, kar je drugim samoumevno in celo o tistem, kar sam počnem, se mi zdi dolžnost profesorja, ne omogoča pa političnega uspeha. Nasprotovati vsakokratni oblasti pa ni le koristno, prinaša tudi veselje.«

Knjigo, ki jo Jože Mencinger posveča svojim šestim vnukom, bodo z veliko zanimanja brali tisti, ki jih zanima obdobje tranzicije in osamosvojitve, saj bodo izvedeli marsikaj novega iz tekstov, ki jih je pisal, ko je bil na oblasti, a niso bili nikoli pred tem objavljeni, pa tudi oni, ki si želijo trezen in kritičen pregled o obdobju hazardiranja, ki je kasnejšo krizo na naših tleh le še poglobil.

Priporočamo!

UDBA in bela tehnika -Zgodbe o pohlevnosti in oholosti vlade

Ob branju več kot 360 strani knjige z na desetine kritičnih člankov in kolumen, od katerih so številne tudi desetletja kasneje še vedno zelo aktualne, se bodo bralci mestoma hudovali, da bi se že ob naslednjem Mencingarjevem zapisu tudi hahljali.

Slednje se jim bo gotovo zgodilo tudi ob branju povsem resnega in kritičnega mnenja, ki je bil novembra 2010 objavljen v Delu, in se je začel takole:

• »Običajno hodim k isti frizerki, zadnjič pa sem odšel k drugi in na svoje presenečenje ugotovil, da sem za striženje in ureditev brade plačal enako kot pri svoji. Seveda sem takoj pomislil, da sem žrtev frizerskega kartela. Morda ne samo ljubljanskega, najbrž je svoje lovke kakor kak kolumbijski markokartel razširil še na okolico Ljubljane. Tudi branjevke na tržnici sumim, da navsezgodaj sklenejo kartelni dogovor o ceni soalte in druge zelenjave. Včasih se na primer tista, pri kateri kupim več vrst zelenjave, a nima zelene, ki bi jo tudi hotel kupiti, kar sama ponudi, da mi jo bo prinesla od sosede. To je gotovo znak, da branjevke neprestano sklepajo kartele, namesto da bi si konkurirale, kakor se v tržne gospodarstvu spodobi.«

Jože Mencinger

Pravnik in ekonomist

Jože Mencinger, rojen 5. marca 1941 na Jesenicah, je 1964 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 1966 kot ekonomist magistriral na Univerzi v Beogradu in 1975 doktoriral na University of Pennsylvania, Filadelfija, ZDA. Od 1967 do 2014 je bil zaposlen na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, od leta 1963 pa sodeluje z Ekonomskim inštitutom Pravne fakultete, kjer je urednik mesečenika Gospodarska gibanja. V krajših obdobjih je bil gostujoči profesor ali raziskovalec v tujini, sodeloval je v več mednarodnih projektih in na številnih mednarodnih znanstvenih konferencah.

Ukvarja se predvsem z delovanjem gospodarske politike in gospodarskega sistema; analize podpira z ekonometrijo.

Bil je podpredsednik slovenske vlade, član Sveta Banke Slovenije, član Državnega sveta in rektor Univerze v Ljubljani. Je član Evropske akademije znanosti in umetnosti in SAZU ter zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord