Jože Rožmanec in njegov živalski vrt za "odpisane" živali

Jože Rožmanec in njegov živalski vrt za "odpisane" živali (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Jana
17. 9. 2017

Nedaleč od Horjula je neobičajen živalski vrt, katerega lastnik je svojo izjemno energijo posvetil živalim.

Afriški sveti ibis.
Polarni volk.
Kiang- tibetanski polosel.
Himalajski tar.
Velblod je prišel s Češke.

Vendar na Vrzdencu, ob hiši, ki leži na vznožju s senčnim gozdom poraslega hriba, pravzaprav ni živalskega vrta. Vsaj ne v vsakdanjem pomenu besede. »Od leta 2007 imamo status živalskega vrta, saj sem ga moral zaradi takrat sprejete zakonodaje kot takega registrirati. Ampak pri nas ne pobiramo vstopnine, lahko pa obiskovalci za njegov obstoj dajo prostovoljni prispevek,« pojasni njegov lastnik Jože Rožmanec, medtem ko v samokolnici razvaža hrano živalim.

Že pred omenjenim letom je imel nekakšen živalski hospic ‒ zavetišče za stare, bolne, poškodovane in umirajoče živali. »Tako kot zdaj sem tudi takrat, ko se je državi misel o zavetišču za živali zdela neumna, skrbel zanje,« pove 53-letni sogovornik.

»Doma sem s kmetije in z živalmi se srečujem že od zgodnjega otroštva,« odgovarja na vprašanje o začetkih. »Ko sem bil star kakih 12 ali 13 let, sem dobil srninega mladiča, ki je bil poškodovan med košnjo. Tako se je začelo in nikoli nehalo. Kot otroku mi je bila skrb za živali namesto igrač, ko sem malo odrasel, pa sem začel načrtno iskati živali, ki so potrebovale pomoč. Zdaj imamo to, kar vidite,« zamahne z roko proti ogradam, kjer imajo obiskovalci marsikaj videti ‒ zebro, noja, kamelo, lamo, medveda, rakune, divje svinje, indijske ježevce, različne vrste ptic in številne druge živali. Med njimi tudi edine himalajske tare, na kozoroge spominjajoče divje koze, v Sloveniji. Pa tudi pekarijev, majhnih ameriških divjih svinj, ni mogoče videti nikjer drugje pri nas.

Obstreljeni medved

Za Rožmančev živalski vrt je širša slovenska javnost verjetno največ slišala pred dvema letoma, ko so neznanci sredi noči streljali na medveda, za katerega skrbi. »Zlizal se je, ampak še zdaj ni čisto pravi. Nekajkrat se mu je rana odprla pa tudi psihološke posledice ima,« razlaga pred ogrado s kosmatincem. Kriminalistična preiskava človeka nevrednega dejanja naj bi bila kmalu končana.

Rožmanec pove, da strela ni slišal, saj so na medveda, kot je pokazala preiskava, streljali s puško z dušilcem. »Ko sem zjutraj prišel hranit živali, je bila ograda vsa krvava, medved pa je bil čisto podivjan. Bila me je groza, pomislil sem, da so se v bližnji gostilni morda napili in ga prišli izzivat. Čakal sem samo, da prinese iz brloga človeško glavo ...« Izkazalo se je, da je bila kri medvedova. »Toliko je je izgubil, da mu veterinar ni mogel dati anestezije in ga operirati, saj ne bi preživel. K sreči pa je čez nekaj dni začel jesti vse, kar sem mu dal, in s hrano je dobil tudi zdravila, ki so mu pomagala počasi okrevati. Vsaj fizično, sicer pa ni več tak, kot je bil. Letos je bolje, a še lani se je grizel po nogah, kot da niso njegove, bil je ves v ranah.«

Osebna zgodovina velike živali je, tako kot tudi zgodovina drugih živali, ki so našle zatočišče na Vrzdencu, precej temačna. »Že pred več kot 15 leti sem na televiziji videl oglas, da želi nekdo v Kočevju podariti medveda, za katerega ne more več skrbeti,« odgovarja na vprašanje, kako je prišel do medveda. »Zasvetile so se mi oči, mislil sem, da je pač treba pomagati. Takoj sem ga šel pogledat. Žival je bila zaprta v majhni garaži, ki je imela namesto vrat mrežo. A medved je bil naprodaj za 11 tisoč takratnih nemških mark, jaz pa tega denarja nisem imel. Imel pa ga je italijanski lovec, ki ga je ustrelil v garaži in ga odpeljal kot trofejo. Take stvari je naša takratna zakonodaja omogočala. Že takrat sem si prizadeval, da bi za živali uredili nekakšen status, pa so me inšpektorji skozi vrata pospremili z besedami, naj v življenju raje počnem kaj pametnejšega, kot pa da zapravljam svoj čas za živali. No, zanimivo, kako so se stvari od takrat spremenile. Danes ti isti ljudje pripravljajo predpise, izvajajo inšpekcije ... Jaz pa danes delam in mislim enako, kot sem mislil takrat in še veliko pred tem,« pravi Rožmanec z grenkobo v glasu.

Namenjena za okras

Do medveda, ki je našel zatočišče pri njem, je prišel kakšno leto pozneje po sistematičnem iskanju. »V neki gostilni so gojili dva mlada medveda, brata, in sicer z namenom, da končata nagačena kot okras na pisalni mizi italijanskega kupca. Nekako mi je uspelo prodajo zavleči, saj sem vedel, da medvedji mladiči hitro rastejo. Takrat so bili med Italijani v modi štiri, pet mesecev stari medvedi. Ko sta bila prevelika, je kupec nakup odpovedal. Z velikimi težavami sem zbral sedem tisoč mark in ju odkupil.«

Rožmanec pravi, da ju je bilo veselje gledati, kako sta bila po dve ali tri ure na zadnjih nogah, rjovela in se ruvala med sabo kot sumo borca. »Ampak nikoli prek meje. Brez težav sta bila skupaj, čeprav velja, da so samci samotarji in se ne prenašajo. Tudi pri hranjenju sta se dogovorila med sabo. Pri mesu je imel prednost večji, pri sladkih stvareh pa je moral lepo počakati. Žal je eden pozneje umrl. Pregled je pokazal, da je prišlo do zasuka črevesa, ki je pri psih in konjih dokaj pogost, z medvedom pa takih izkušenj skoraj ni.«

Izguba zaposlitve

Kletka, v kateri je medved, ni prav velika. »Res je, ampak ta medved se počuti veliko bolje kot tisti, ki jih vidite v veliki ogradi v ljubljanskem živalskem vrtu,« pravi. »Kletka je nad potjo, po kateri hodim jaz in ljudje, ki pridejo sem na obisk. V Ljubljani pa so medvedi v kotanji, kjer posedajo in gledajo gor ali hodijo v krogu, zato se slabo počutijo. V naravnem okolju niso nikoli dalj časa v položaju, ko bi morali gledati ljudi od spodaj. Če se znajdejo v njem, hitro zamenjajo položaj. Na te in podobne stvari sem opozarjal, ko sem bil še v tam zaposlen. Imeli so me za bedaka.«

Rožmanec, po izobrazbi avtomehanik, ki pa tega poklica že dolgo ne opravlja več, je bil več let oskrbnik v živalskem vrtu v Ljubljani. »Poiskali so me zaradi izkušenj, ki sem jih imel z živalmi, saj so vedeli, da imam doma zavetišče zanje,« pove. »No, prav zaradi tega so me pet let pozneje odpustili. Rekli so, da so malo pred tem zgroženi ugotovili, da imam doma živalski vrt in delam isto doma kot v službi. V resnici pa jih je motilo, da sem bil glasen in kritičen do stvari, ki se mi niso zdele prav. Vse so izpeljali tako, da so me odpustili brez možnosti, da bi na zavodu za zaposlovanje dobival vsaj nadomestilo za brezposelnost. Znašel sem se na cesti s tremi še nepreskrbljenimi otroki in svojimi živalmi. Mislili so, da me bodo uničili, da ne bom mogel več skrbeti za živali, pa me niso. Samo še več sem delal. Doma sem imel kmetijo in počel sem vse mogoče, da sem preživel družino in živali.«

Kritičen do živalskih vrtov

Za živalske vrtove nasploh nima lepih besed. »To so ustanove, kjer je produkt prikazovanje živali. Gre torej za čisto ekonomijo, dobrobit živali jih zanima bore malo. Pred dvema letoma je ves svet izvedel, da je ameriški zobozdravnik ustrelil starega leva v Afriki, nihče pa ne pove, kako množično v živalskih vrtovih jeseni pobijamo živali, ki so se spomladi skotile in bi lahko še dolgo živele. Levi na primer, ki živijo 15 do 18 let, imajo v tem času okoli desetkrat leglo z dvema do tremi mladiči. Ampak preživi jih morda deset odstotkov; le tisti, ki nadomestijo živali, ki zaradi starosti ali kakšnega drugega razloga umrejo. Kje končajo preostali, pa niti besedice. Nihče ne pove, da jih uspavajo. Da ne govorim o drugih mladičih, na primer zebrah, ki jih jeseni pobijejo in imajo za hrano zverem.«

Združenje evropskih živalskih vrtov je, kot pojasnjuje sogovornik, zaprto in si živali menjuje med seboj. »Kar je prav z vidika, da ne prihaja do njihovega genetskega mešanja, z vidika nadzora in medsebojne koordinacije. Ni pa prav, da v vrtovih višek živali raje pobijejo, kot pa da bi jih dali nekomu, kot sem jaz, da bi lahko v miru preživele čas do smrti, kot jim ga je odmerila narava.«

Vztraja kljub oviram

Z veliko truda in vztrajnosti mu je vendarle uspelo nekaterim teh 'odpisanih' živali podaljšati življenje. »Zebra, ki je zdaj pri nas dobre štiri mesece, je iz živalskega vrta v Brnu. Eno leto sem jih prepričeval, da sem jo lahko odkupil. Če bo zdrava, je pred njo še dolgo življenje, saj te živali lahko dočaka več kot 20 let. Tudi velblod je prišel s Češke. Za njim je dolga pot, kot cirkuško atrakcijo so si ga podajali iz rok v roke.« Par rakunov je med ne prav številnimi večjimi živalmi, do katerih je prišel zastonj. »Podaril mi jih je neki italijanski živalski vrt. Bilo jih je več, a so zaradi starosti pomrli. Tale dva sta pri nas osem ali devet let in se še kar upirata.« Ko se z drugega konca vrta zasliši pasji lajež, Rožmanec pravi: »To je pa Toro, kavkaški ovčar. Kako sem ga dobil, ne bom pravil, saj sem imel s temi stvarmi že dovolj težav. Vzrejen je bil za prodajo na območje bivše Jugoslavije, kjer prirejajo ilegalne pasje boje. Zato so mu že kot mladiču porezali ušesa, ki se med boji hitro poškodujejo.«

Take in tem podobne so zgodbe večine živali, ko so našle zatočišče pri Jožetu Rožmancu na Vrzdencu pri Horjulu. Ki zdaj, ko so otroci odrasli in se osamosvojil, tako rekoč ves svoj čas in svojo izredno energijo posveča le njim: »Nimam potrebe po boljšem avtu, toplicah ali morju. Te živali so moje življenje.« In doda, da ga malce neprijetno zbode, ko se ob njegovi objavi na Facebooku kdo spotakne ob napačno zapisano besedo ali narobe postavljeno vejico. »Ampak jim ne odgovarjam. V bistvu se mi smilijo, ker ne vejo, za kaj živijo.« Rožmanec teh težav nima. Ima pa kljub vsej svoji energiji ogromno dela in skrbi s tem, kako vsak dan poskrbeti za hrano svojih oskrbovancev in za drago veterinarsko oskrbo, ko je ta potrebna, kako jim zagotoviti prostor in upoštevat različne predpise. Tudi zato, da bi lahko še naprej sledil svojemu poslanstvu, bo 16. in 17. septembra z več strokovnimi in ljubiteljskimi udeleženci organiziral dan (že tako ali tako) odprtih vrat.

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Goran Antley

Priporočamo