Jubilejna 500. kolumna Erazma B. Pintarja o tem, da življenje kolumnista ni lahko!

Vir: Lady
24. 3. 2017

Po prijetnem brain stormingu oziroma idejčkanju, nevihti možganov ali viharjenju možganov, kot naj bi temu rekli po slovensko, tokrat na temo digitalnih marketingov in elektronskih knjig, sem obsedel pred zgornjim kaminom v knjižnici in pisal svojo jubilejno kolumno. Petstoto.

Pravzaprav petsto sedmo, sedem mi jih moji dosedanji uredniki namreč niso hoteli objaviti. Največkrat je bil problem bogokletnost. Najbrž bo držalo, da je prekleto lahko kleti nekoga, v kogar ne verjameš, kot pa brati kletvice čez nekoga, v kogar pa.

No, najbolj bogokletna bi bila teza, da boga sploh ni, kar pa sem v svojih tekstih vedno prepuščal odločitvi bralca. V nasprotju s krovnimi institucijami z verniki samimi, ne glede na veroizpoved, nisem imel nikoli težav. Kot pravi in racionalni liberalec, karkoli naj bi že to pomenilo, sem vedno cenil osebno svobodo do pogledov na svet. Če kastracijsko poenostavim, je bila praviloma preveč bogokletna teza ta, da četudi bog slučajno obstaja, je navadna pizda ali v najboljšem primeru nesposoben senilnež. Za dokaze o tem na potrebujete veliko, ozrete se pač malo naokoli. Lahko celo s precej priprtimi očmi. Pozabimo.

Kakorkoli se sliši čudno, 500 kolumn ni mačji kašelj. Če malo zamižimo na eno oko in pogledamo skozi prste levice, kar se tiče dementnega ponavljanja, to pomeni 500 idej, 500 tez, 500 zornih kotov in 500 osebnih resnic. Zato se malo namrdnem, ko v debatah o kolumnistih nekdo pohvali kolumniste, ki so napisali deset briljantnih kolumn, potem pa se vrnili k svojim siceršnjim poslom. Sicer pa tudi prav.

Kaj naj bi kolumna sploh bila? To ni strokoven članek ali neodvisno novinarsko mnenje. Za prvo bi moral biti plačan precej več, za drugo pa precej manj. Kolumna mora po mojem izražati osebno mnenje, pogosto vezano na osebne izkušnje, začinjena naj bo s kančkom pozitivnega cinizma in smisla za humor, jahajočega na delno prikritih sarkazmih in ironijah. Vreči mora kakšno kost, kar pomeni, da že po definiciji mora na eni strani dramatizirati, na drugi pa racionalizirati v smeri črno-belega.

Življenje kolumnista ni lahko. Ljudstvo ga počasi označi kot dežurnega mnenjskega voditelja, ki naj bi imel vsaj konstruktivno mnenje, če že ne kar rešitve za vsako dilemo ali vprašanje. Dogaja se mi, da me ljudje na cesti ustavljajo, uvodoma zvito pohvalijo moje pisarije, nakar večinoma sledijo vprašanja po mišljenju o nečem. Najhuje postane, če so vprašanja enostransko retorična in ljudje pričakujejo samo potrditev nekega svojega videnja. Ljudje pa imajo vse mogoča videnja, saj veste. Bolj ko so čudna, bolj so nasilni in zagrizeni. Nežnejši ste tisti, ki to počnete prek e-pošte, takrat mi ob komuniciranju vsaj ni treba po cesti loviti dveh hiperaktivnih mulcev. Hvala vam. Se pa potrudim in odgovorim skoraj vsakemu. 7.329 mejlov bralcem v 10 letih, pravi Outlook.

500 objavljenih kolumn. En viski na moje bralce, en viski na dobre urednike, enega na tiste z 'block liste' na mojem telefonu in nazadnje enega zase. Potem grem pa spat. Kot sem že napisal, vsak dan grem jutri spat, edino včeraj bom šel danes.

Priporočamo