V trenutku, ko je svetu zastal dih, one njegovo kolesje z vsemi močmi neutrudno poganjajo naprej. So povsem navadne posameznice – nekatere so šele prestopile prag poklicne poti, druge imajo za seboj že dolga leta neprecenljivih izkušenj. To so resnične zgodbe žensk z digitalne naslovnice revije Elle, ki iz dneva v dan in izrednim razmeram navkljub predano in z žarom v očeh opravljajo svoje poslanstvo.
Jasmina Maroh (45), prostovoljna gasilka
“Ko zapiska pozivnik, odhitim na pomoč”
Od lanskega februarja je Jasmina nepogrešljiv člen intervencij v prostovoljskem gasilskem društvu na Ptuju.
“Takoj ko zapiska pozivnik, se odpravim v gasilski dom,” izpoved začne junakinja. Tam si nadene intervencijsko obleko in se odpravi na kraj dogodka, kjer vodja odprave oceni situacijo in razdeli delo gasilcem. Vendar je običajen postopek pred intervencijo in po njej zaradi pandemije postal nekoliko prilagojen, tudi redne gasilske vaje, ki so jih v društvu prirejali enkrat tedensko, so v trenutnih izrednih razmerah črtane z urnika. Kar pa nikakor ne pomeni pomanjkanje neprestane pripravljenosti za nujna posredovanja, ki ga v obdobju koronavirusa zaznamuje še poostren higienski režim: “Zdaj si moramo najprej razkužiti roke, nato se opremimo z maskami in rokavicami, se oblečemo v intervencijsko obleko in odpravimo v vozilo,” pojasni Jasmina.
Zaščitno opremo morajo nositi do konca intervencije in tam skrbeti za razdaljo med gasilci, seveda če situacija to dopušča. V času pandemije se gasilci odpravljajo zgolj na nujne pozive: “Ne vozimo vode, ne podiramo dreves, razen če ogrožajo ljudi in lastnino.” Pretiranega povečanja strahu pred okužbo z virusom pa med gasilci ni zaznati: “Nikoli ne vemo, kaj nas čaka, zato v tistem trenutku še najmanj razmišljamo o virusu.” Nekaj pa jim v društvu po intervenciji le manjka - druženje. PGD Ptuj predstavlja drugi dom veliki družini, ki po opravljenem dobrem delu običajno rada posedi in splete pogovor, vezi pa niti zunaj gasilskega društva ne želijo pretrgati: “Komaj čakamo, da bomo lahko spet skupaj posedeli in pripravili piknik,” z optimističnimi mislimi strmi v prihodnost neustrašna gasilka.
Katja Zupančič (25), veterinarka
“Svojo službo bom znala veliko bolj ceniti”
Veterinarske ambulante ostajajo odprte: “Na nas včasih vsi malce pozabijo,” priznava Katja, veterinarka za male živali.
Čeprav je kosmatih strank opazno manj, telefon v ambulanti neprestano zvoni. Primere poskušajo, kolikor se le da, reševati na daljavo in se tudi ob obisku trudijo izogniti stikom z lastniki. “Starejše gospe se pogosto bojijo, kako bodo prišle po zdravilo za mucka, ki je srčni bolnik, ne da bi pri tem tvegale okužbo,” razloži veterinarka. Račun tako v večini primerov poravnajo s kartico, če se le da, z brezstično, v številnih primerih znesek celo razdelijo na manjše dele, da se strankam ni treba dotikati tipkovnice. Težko je predvsem posameznikom, ki so v obdobju karantene ostali brez zaposlitve, a če je le mogoče, poskusijo pomagati vsem. Vendar zlata doba veterinarjev, ki so s službo v žepu zakorakali v kariero takoj po končani fakulteti, se je zaključila.
Njene vrstnice, ki študija še niso zaključile, bodo zaposlitev našle veliko težje. “Zdaj bom veliko bolj znala ceniti svojo službo,” priznava. Ta namreč ni več tako samoumevna. Njihova ambulanta je zelo majhna, z le dvema zaposlenima. Kot največji trenutni problem pa opažajo psihične težave hišnih ljubljenčkov. “Imeli smo dva psa, ki imata težave prav zaradi stalnega stika z lastniki. Renčita, ne spita in grizeta,” pove. “Še večje težave pa se bodo pojavile po koncu karantene,” opozori. Psi se bodo namreč v tem času navadili nenehne družbe, zato se bo ob odsotnosti lastnikov morda pojavila tesnoba.
Asja Masnoglav (21), dostavljavka hrane
“Ljudje so postali bolj prijazni in odprti”
Vožnja s kolesom po praznih ljubljanskih uličicah je za Asjo, dostavljavko hrane pri podjetju Wolt, postala veliko bolj brezskrbna.
“Všeč mi je bila ideja kolesarjenja in dostavljanja hrane, to vedno razveseli ljudi. Hkrati opaziš, kako lepo je mesto, čeprav je zaradi trenutne drugačnosti kar malce strašljivo,” pove Asja. Njen delavnik se v obdobju izolacije ni pretirano spremenil – čeprav je naročil več kot prej, ji prazne ulice delo močno olajšajo: “Vožnja je zdaj mnogo lažja.” V službo, ki ji omogoča več časa preživeti na svežem zraku, gre izjemno rada. “Ljudje so opazno zadovoljni, da imajo stik z nekom. Postali so bolj prijazni in odprti. Veseli so, ko jih pokličeš,” zaupa svoja opažanja.
Ko v restavraciji pobere naročilo, ga odpelje do prejemnika. Zaradi trenutnih omejitev stikov morata oba člena upoštevati primerno razdaljo. Sproščenosti nekaterih posameznikov navkljub pravila velevajo, da mora hrano odložiti na tla ali jo postaviti ob zid. In kaj jim najbolj tekne? “Najpogosteje naročajo pice. Zgodilo se je, da sem imela naročeno dostavo desetih pic. Komaj sem jih spravila v torbo,” obuja spomine. Nepričakovana sprememba sveta, kot smo ga poznali doslej, jo je naučila izkoristiti življenje in njegove radosti zajemati s polno žlico. Spremembe so lahko nenadne: “Ceniti moramo to, kar imamo – zlasti svobodo.”
Dijana Husić (39), trgovka
“Vsi smo na isti ladji”
Dijana je pri domačinih z Grosupljega poznana kot ena najbolj prijaznih in ustrežljivih trgovk, ki se je človek ob prihodu v trgovino resnično razveseli.
Ko nam izrazi ljubezen do dela, ji z lahkoto verjamemo. A iz njenega pripovedovanja lahko razberemo, da so se delovne razmere v dnevih pandemije korenito spremenile, povsem novo podobo je med drugim dobila tudi rutina ob prihodu v domače okolje. Z rokavicami si najprej sleče obleko, jo opere, se nato oprha in šele potem vzpostavi stik z otrokoma. Glede morebitne okužbe na delovnem mestu ni zaskrbljena, njena najmlajša pa sta situacijo najprej občutila povsem drugače. Ob tem ne gre zanemariti niti znatno povečanega obsega dela: “Trgovci resnično delamo vsaj trikrat več, saj nam nikakor ne uspe sproti polniti polic,” pove.
Ob opazovanju ljudi v trgovini začuti občutek njihovega strahu pred pomanjkanjem hrane, da te ne bo mogoče kupiti in da si morajo zaradi tega pripraviti vojne zaloge. In čeprav je po njeni oceni z zaščitnimi sredstvi in ukrepi dobro poskrbljeno za trgovske delavce, slednje že pošteno načenja utrujenost. Predvsem si želijo umiritve razmer in počitka. “Razumem, da ljudje pod vplivom stresa delujejo drugače. Kupci v trgovini včasih vso svojo jezo, žalost in obup stresejo na trgovce,” pove, a doda, da ji dan velikokrat polepšajo prijazne in vljudne stranke. Strpnost in razumevanje kupcev sta v tem času izrednega pomena: “Stresanje slabe volje nad ljudi v teh razmerah še zdaleč ni smiselno. Vsi smo na isti ladji.”
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
