Junakinje za šivalnim strojem

Sešile so več kot 7.000 obraznih mask za najbolj ranljive družbene skupine in institucije in s tem učinkovito pripomogle k zaščiti zdravstvenega osebja, starostnikov, kroničnih bolnikov, odvisnikov, socialno ogroženih, kulturnikov in preostalih, ki maske potrebujejo. O nesebičnem dejanju in solidarnosti smo se pogovarjali z modno oblikovalko, kostumografinjo, ustanoviteljica društva SOTO in eno od vodij projekta Mask_Sign Sanjo Grcić ter oblikovalkami, ki so priskočile na pomoč.

Kako ste sprejeli novico o širjenju virusa in o karanteni, s katero naj bi širjenje preprečili?

Novice o koroni sem spremljala že od pojava virusa na Kitajskem in sem nekako pričakovala podoben razvoj scenarija pri nas in drugje po svetu. Spomnim se, da sem že januarja na glas povedala, da olimpijskih iger letos ne bomo gledali, a me takrat ni­hče ni prav resno jemal. Karanteno sem sprejela kot zdravstveno nujo, precej mirno in brez preveč nerganja. Kot samozaposlena večino dela opravljam od doma, zaradi številnih težav z zdravjem v zadnjih letih sem navajena prebiti več časa doma v izolaciji, tako da tudi s tem nisem imela nobenih težav. Pomembnejša so se mi zdela vprašanja, kaj kot oblikovalka, človek in članica te družbe lahko naredim za skupnost, za družbo, s čim bi pomagala pri premagovanju težav, povezanih z epidemijo.

Oblikovalke in kostumografinje ste se zbrale v združenju Mask_Sign, sodelujete tako članice SOTO kot tudi oblikovalke Zoofe. Zakaj ste se odločile za šivanje mask?

Oblikovalke, kostumografinje, stilistke in šivilje, združene v iniciativo Mask_Sign, smo reagirale nagonsko, nismo se preveč in predolgo odločale, zakaj in kako. Iz UKC je zaradi pomanjkanja zaščitne opreme prek RTV Slovenija prišel poziv za domačo izdelavo mask. Naslednji dan me je poklicala Jelena Proković in vprašala, ali bomo tudi me šivale maske. Napisali sva nekaj mailov in objavili vabilo na FB, s katerim sva povabili kolegice. In akcija se je začela. Ker me veliko znancev zadnje čase sprašuje, zakaj to počnemo brez plačila, je moj odgovor precej preprost: zato ker v človeški civilizaciji obstaja nekaj, čemur se reče solidarnost, in vse, ki smo sodelovale v akciji Mask_Sign, še razumemo pomen te besede. Družbeno solidarnost smo za štiri tedne postavile pred lastne interese in občutek je prav veličasten.

Kako ste dobile potreben material? Kdo vse vas je pri delu podprl?

Prve dni smo šivale maske iz materialov, ki smo jih imele doma, potem pa sem na mailu Zoofe videla sporočilo Urške Faller Davidson, ki je prej osebno nismo poznale, da bi rada organizacijsko podprla iniciativo šivanja mask. Takrat se je zares začel Mask_Sign. Urška je prevzela organizacijsko in produkcijsko delo, distribucijska dela, kontaktirala je donatorje, nabavljala materiale, pošiljala in razvažala maske, sprejemala naročila in izpolnjevala tabelice v Exelu. Počela je vse, česar ustvarjalke ne maramo početi. Končno smo lahko le oblikovale in šivale maske.

Naše delo ne bi bilo mogoče brez donacij materialov, ki so nam jih nesebično dostavili Svet metraže, Luma, Gloripops, Kroj, Gramateks, Atom Krško, Eurogarden Brezovica, Lisca Sevnica, Astar Kranj, Zibka ter donacij posameznikov, kot so Patrick A. Davidson, Maja Bogataj Jančič, Nika Veger, Aleš Čakš, Jožica Avbelj in številni drugi prijatelji ter znanci.

Ste morda vmes naletele na kakšno težavo?

Akcija je bila zelo gverilska, brez odvečnih pravil in birokracije. Ko generalni sistem odpove, si je treba izmisliti svoj sistem, in naš je funkcioniral brez napak. Urška je s svojim sedemmesečnim otrokom v avtu vsak dan šla na pot ter materiale od sponzorjev pripeljala k meni in Jeleni, kjer je od naju prevzela že narejene in spakirane maske, ki jih je poslala po pošti ali oddala osebno. Z Jeleno sva imeli doma distribucijski center za dve ločeni šiviljski ekipi, kamor so druge kolegice hodile po materiale, žice, obrobne trakove in dostavljale maske.

Prijatelji in znanci, ki so na FB opazili našo akcijo, so nam začeli nositi hrano, juhice, marmelade, čemaževe namaze, regrat, koprive, potice in sladice na dom, da bi lažje in neobremenjeno delale in šivale tudi po 15 ur na dan. Edina stalna težava je bila nedostopnost obrobnih trakov oz. elastik, ki se jih nikjer ni dalo dobiti, saj so jih že prej pokupili tisti, ki so maske začeli prodajati. Spet je težavo rešila objava na FB, ki jo je videla gospa Sonja Božič iz Lisce in nam nesebično priskočila na pomoč.

Koliko časa namenite izdelavi mask in kako to usklajujete s svojim siceršnjim delom?

Trenutno vse naše delo stoji - gledališki, filmski in televizijski projekti so ustavljeni. Trgovine, kjer prodajamo svoje izdelke, so zaprte in zanje, kot tudi za svoje ateljeje in delavnice, moramo še vedno plačevati najemnine in vse druge stroške, čeprav smo same trenutno brez vsakih prihodkov. Čisto vse punce iz iniciative Mask_Sign smo samozaposlene in smo trenutno brez dela in kakršnih koli prihodkov, a smo se vseeno brez premisleka odločile, da ves mesec delamo brezplačno za večjo in širšo družbeno korist. Z Jeleno sva delali od 10 do 15 ur na dan in šivanje je bilo le del tega časa, nekaj ga je šlo tudi za organizacijo in distribucijo. Druge punce so šivale toliko, kolikor so lahko, nekatere imajo šoloobvezne otroke in so dopoldneve preživljale kot učiteljice, druge so imele še druge obveznosti.

Že v začetku akcije smo se dogovorile, da vsaka naredi po zmožnostih in takrat, ko lahko. Vsako naročilo oz. potrebo po maskah smo uresničile takrat, kot smo obljubile. Zdaj akcijo brezplačnega šivanja in doniranja mask zaključujemo, ker je v državo prišlo večje število mask, za katere je država plačala posredništva. Lahko se začnemo posvečati svojemu običajnemu delu. Videti je, da se bomo tiste, ki svoje obleke prodajamo v prosti prodaji, vrnile na trg po prvomajskih praznikih. Za preostale je prihodnost bolj negotova, zato se zelo veselimo komercialnih ponudb za odkup naših mask, ki prihajajo iz različnih kulturnoumetniških in znanstvenih ustanov, kot zahvala in priznanje za naše delo.

Vse maske ste do zdaj podarili, komu so namenjene?

V zadnjih treh, štirih tednih smo slovenske samostojne modne oblikovalke, kostumografke, stilistke in šivilje zašile 7.000 tisoč pralnih bombažnih mask za odrasle in še okoli 300 mask za otroke. Podarile smo jih najbolj ranljivim skupinam (starostniki, kronični bolniki, odvisniki, socialno ogroženi, kulturniki itn.) ter žariščnim institucijam (bolnišnice, domovi za ostarele, centri za socialno delo, varne hiše). Maske so namenjene najbolj ranljivim družbenim skupinam in institucijam, ki so nam sporočili, da maske potrebujejo. Veliko smo jih naredile tudi za družinske člane, sosede, prijatelje, kulturne institucije, s katerimi sodelujemo.

Maske smo podarili naslednjim institucijam: UKC Ljubljana, UKC Maribor, Pediatrija Ljubljana/Izola /Brežice, Onkologija Ljubljana, Porodnišnica Ljubljana/Maribor, CSD Šiška, CSD Postojna, CSD Šmarje, CSD Jesenice, DSO Jesenice, DSO Radovljica, DSO Bokalce, DSO Šmarje pri Jelšah, DSO Horjul, DSO Metlika, DSO Notranje Gorice, Klinika Golnik, MCL Ljubljana, Zavetišče SOS Ljubljana, Varna hiša Stigma, Društvo Altra, Društvo Projekt človek, Društvo paraplegikov Ljubljana, EuropaDonna in številnim drugim.

Kakšni so odzivi prejemnikov mask? Vas je kateri izmed odzivov še posebej presenetil ali navdahnil?

Priznam, da sem sama spremljala odzive le tistih institucij in posameznikov, ki sem jim maske predala osebno. Vsi po vrsti so bili izjemno hvaležni, ganjeni in globoko naklonjeni naši akciji, predvsem naši gesti solidarnosti, ko za podarjene maske nismo želele nobenega plačila. Ravno med našim intervjujem sva z mojo nečakinjo predali paket mask za Porodnišnico Ljubljana, kjer se je ona pred sedmimi leti rodila, in ga osebno predali medicinski sestri, ki ji je pomagala na svet. Zame je bil to najbolj čustveni trenutek celotne akcije.

Vam je morda uspelo izračunati vrednost podarjenega časa in materialov? Menite, da boste kdaj (na primer od države) to dobili povrnjeno?

Nismo še ovrednotile celotne iniciative, ampak če smo zašile okoli 7.000 mask (gotovo smo jih več) in če je tržna vrednost ene maske 5 evrov, smo družbi podarile vrednost okoli 35.000 tisoč evrov. Sponzorji so nam podarili okoli 500 metrov blaga, 15.000 metrov obrobnega traku, 2.000 metrov elastik, 10.000 kosov žic, vrednosti vseh teh donacij tudi še nismo izračunale. Nikoli nismo razmišljale o tem, da bi nam država kdaj kaj od tega povrnila, saj to ni bil namen naše akcije. Država smo mi vsi, njeni prebivalci in prebivalke, in vsi moramo delati dobro za boljšo državo in družbo, v kateri živimo.

Upam, da bomo to vsi čim prej dojeli, vključno s tistimi, ki državo in družbo vodijo in predstavljajo. Ker so nam med našo akcijo vsi prijatelji in znanci hoteli prispevati denarna sredstva za izvedbo akcije, smo končno odprle tudi žiro račun, na katerem zdaj lahko začnemo zbirati sredstva za razstavo o maskah, ki jo načrtujemo za prihodnje leto. Prostovoljne prispevke za akcijo Mask_Sign in naše delo lahko podprete z nakazilom na TRR SI56028430263369730 z namenom nakazila “DONACIJA”.

Ste del rešitve, ki je odgovor na vsesplošno pomanjkanje mask. Številni to vidijo kot herojsko dejanje, kako pa ga vidite sami?

Sem zelo zadovoljna in srečna, da smo kot predstavnice kreativne (modno/tekstilne) industrije, ki smo jo v tej državi popolnoma uničili in potem še zaničevali kot nedobičkonosno in neperspektivno ter zato vanjo nič vlagali, pokazale, kako zelo so se vsi zmotili. Odzvale smo se najhitreje med vsemi kulturnoumetniško-poslovnimi pobudami, in to s sistemom DIY (*naredi sam). Izpolnile smo zahteve, ki jih niso mogli niti veliko večji, bogatejši in bolj organizirani. Mogoče nas bodo zdaj bolj resno jemali tudi na pristojnih ministrstvih za kulturo in gospodarstvo, mogoče bi bil skrajni čas, da se sliši tudi glas stroke v odločanju o slovenski modni in tekstilni industriji.

Po drugi strani sem zelo zadovoljna, ker smo odkrili svet solidarnosti, tovarištva, nesebičnosti in sem vsem puncam, ki so sodelovale v akciji, in vsem drugim, ki so nam kakorkoli pomagali, neizmerno hvaležna. Pokazali so mi, da sveta in človečnosti še ni konec, in da ga tudi ne bo, vse dokler smo ljudje sposobni deliti nekaj malega, kar imamo. Najpogostejše vprašanje, ki sem ga slišala v zadnjih štirih tednih, je bilo: zakaj rešujete nesposobne poslovneže, zakaj delate, kar bi morala delati vlada, zakaj delate brezplačno, ko drugi bogatijo s prevarami, zakaj delate za ljudi, ki jih ne poznate in jih tudi nikoli ne boste videle? Moj odgovor je bil vedno enak. Zato ker to znamo in lahko pomagamo. Če bi vsi ljudje na svetu naredili vse, kar lahko, da izboljšamo družbo, bi bilo življenje na Zemlji krasno.

Mojca Celin, modna oblikovalka

Vzgajana sem bila v vzajemnosti oziroma mišljenju, da tisti, ki lahko, je dolžan pomagati tistemu, ki ne more, pa naj bo to država, sosed ali skupina popolnih tujcev. Zato sem z veseljem priskočila na pomoč projektu šivanja mask, ne le z veseljem, čutila sem dolžnost. Kmalu sem opazila, da so maske tehnični pripomoček, pri katerem je funkcionalnost popolnoma nadvladala oblikovanju. Dokler se uporablja le v omejenih okoljih, recimo operacijskih dvoranah, to, da maske niso oblikovane, sicer ni pomembno, a ko se nosijo tudi v javnosti, postane oblikovanje nuja za izkazovanje subjektivnosti.

To mi je zdaj postal izziv in očitno so besede ‘nič več ne bo, kakor je bilo do zdaj’ resnične. Niso sicer tako drastične, kakor se slišijo, a dobili smo nov oblačilni kos, ki ga bomo v bodoče upoštevali, izdelovali in oblikovali, kot zdaj oblikujemo krila, hlače ali plašče. Najprej sem se tega bala, a zdaj mi predstavlja velik izziv. Z oblikovalko Petjo Montanez že nekaj časa razvijava simbiozo svojih blagovnih znamk Princip in Artpump. Zgodbo sva poskušali razvijati tudi skozi obrazno masko, kaj lahko ta pripoveduje, kaj želiš sporočiti okolici, ko imaš skoraj pol obraza zakritega. Tudi te ‘modne’ maske niso prodajne, temveč le izraz znamke.

Tina Pavlin, modna oblikovalka

Projekt šivanja mask je prišel v času, ko sem šivala pomladne stvari. To je bil super čas za presekati tisto rutino. In seveda, ker projekt vodi Sanja, ki ima tak pristop, da veselo poprimeš za delo, smo na koncu naredile veliko več mask, kot sem na začetku načrtovala. Super vzdušje, nove energije in dobro delo je lahko nova inspiracija za jutrišnji dan.

Simona Kogovšek, modna oblikovalka

Veliko ljudi mi je že reklo, zakaj jih ne prodajam, ampak meni se je zdelo, da je v dani situaciji edino pravilno, da jih podarim. Z veseljem sem z drugimi oblikovalkami iz Zoofe pristopila k akciji. Le tako smo lahko pomagale. Šlo je za solidarnost in nesebično pomoč, ki ti da več kot profit. Če bodo maske v prihodnosti postale naša stalnost (čeprav se težko poistovetim s takšnim svetom), bodo tudi v moji prodajni ponudbi, za zdaj pa jih pošiljam kot darilo ob nakupu mojih drugih kosov.

Janja Videc, modna oblikovalka

Za donacijo UKC Ljubljana sem izdelala 50 mask, malce manj pa za družino in prijatelje. Vse skupaj mi je vzelo okoli 25 ur, porabila pa sem približno 8 metrov blaga.

Jelena Proković, modna oblikovalka in pobudnica projekta Mask_Sign

Pobudo za šivanje mask iz bombažnega blaga sem dobila, ko sem na Facebooku zagledala video, ki so ga objavile medicinske sestre iz UKC-ja, kjer so šivale pralne bombažne maske za svoje potrebe. Takrat sem ugotovila, da maske vseeno so nekakšna zaščita, zato sem se odločila, da jim ponudim pomoč. Poklicala sem še druge modne oblikovalke, kostumografinje in šivilje, ki so zaradi novonastale situacije ostale brez dela. Prve so se odzvale Sanja Grcić, Slavka Pajk, Maja Štamol Droljc, Edita Drpić, Nataša Recer, Katarina Šavs in Semka Maklovrh. Nastala je prva skupina prostovoljnih delavk. Ker smo potrebovale blago, sem poklicala Benjamino Krivec iz Sveta metraže, ki nam je donirala 100 metrov blaga.

Prvo donacijo 400 mask smo naredile za UKC, saj je od njih tudi prišla pobuda. Po prvi objavi o donaciji mask so se nam samoiniciativno pridružile še številne druge oblikovalke: Dajana Ljubičič, Tina Žen, Nadja Bedjanec, oblikovalke iz Zoofe: Simona Kogovšek, Mojca Celin, Nina Holc, Kaja Hrovat, Tina Pavlin, Irena Tomažin, Mankica Kranjec, Milena Eber ... S Sanjo sva naredili dve skupini oblikovalk in šivilj, za kateri je vsaka od naju znotraj skupine skrbela za dostavo blaga, trakcev in žičk, za prevzem naročil in vodenje evidence o številu narejenih mask. Vsak dan smo dobivali več naročil in tudi več donacij v blagu, pa tudi pomoči pri šivanju. Materiale so nam donirali Svet metraže, Gloripops, Luma, Kroj, trakce so nam donirali iz Zibke, d. o. o., žičke smo dobile pri podjetju Rotar, d. o. o., škatle za pakiranje so nam podarili prijatelji. Tako je nastala ta zelo lepa zgodba o vzajemni pomoči, sočutju in solidarnosti.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču